Nič ni večno, nič ne traja večno.
Lahko trdo delamo, da bi podaljšali svoje življenje, svoje zdravje, varnost naših stvari, tega, kar gradimo in načrtujemo, potem pa so tu izkušnje, ki nas resnično spomnijo, kdaj smo negotovi in »končni«, kako krhko je človeško življenje in kar človek zgradi.
Pomislimo na zrušitev mostu Morandi v Genovi, skupaj z bolečino in jezo je sprožila tisti globok občutek negotovosti, zaradi katerega smo v duši negotovi. Železobetonski most, zasnovan in zgrajen za zelo dolgo življenjsko dobo, se v trenutku sesuje in pogoltne in uniči življenja številnih ljudi. In življenja posameznikov in družin, načrtovana za trajanje in na življenjski poti, se nenadoma, absurdno prekine. Ta tragedija je mnoge vsaj za hip pretresla, ker se zdi beseda »večnost«, ki se večkrat ponovi v tem odlomku evangelija in tudi v liturgiji, daleč od naše izkušnje.
Jezus v svojem dolgem govoru o »kruhu življenja«, ki se je začel s konkretno potezo pomnožitve kruha in rib (na začetku 6. poglavja Janezovega evangelija), doseže vrh svojega nauka in Cerkve, je v tem govoru videti globok pomen evharistije. Drugi trije evangelisti pripovedujejo o dogodkih zadnje večerje, iz katerih besed se je rodilo mašno bogoslužje, medtem ko nam Janez ne pove pravi pomen, kako ga živeti med obredi in po njih.
Jezus govori o tem, da »jemo njegovo meso in pijemo njegovo kri«, da bi imeli večno življenje. Judje, zgodovinski sovražniki Jezusa, spet ne razumejo in postavljajo površno vprašanje (“Kako nam lahko ta človek da svoje meso za jesti?”). Od tod se začne Jezusovo sprejemanje ali zavračanje za Jude pa tudi za nas, njegove današnje učence, ki živimo mašo z nenehnim tveganjem, da jo živimo lahko tudi na površen način.
»Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem,« pravi Jezus in vztraja pri tej »fizični« zvezi med Kristusom in nami, resnični, ne le površinski. Jesti njegovo meso in piti njegovo kri, obhajano v evharistiji s kruhom in vinom, pomeni zagotoviti, da se naše konkretno življenje, kdo smo, človeški odnosi, projekti, ki jih razmišljamo in izvajamo, resnično in celovito združeni s Kristusom.
Maša, reducirana na obred, je maša, ki ne postane življenje, ne postane meso in kri. Evharistično slavje je sestavljeno iz starodavnih in prenovljenih obredov, ki včasih morda niso vsi razumljivi in ne vedno doživeti s polno zavestjo. Toda v tem obhajanju se je Cerkev vedno »telesno« srečala z Jezusom, tako da ta »fizična združitev« sega onkraj obredov in onkraj bolj ali manj dolgih obdobij obhajanja.
In res potrebujemo, da bi maša presegla mašo, v smislu onkraj obhajanja, da bi nam Kristusova večnost pomagala soočiti se z našo negotovostjo, našo ne-večnostjo, zaradi katere se borimo in trpimo in tvega, da nas zapre vase.
Da bi okrepil svoj govor, Jezus postane zelo provokativen s svojimi sodobniki, ki so po izkušnji eksodusa videli samo to kot temeljno referenčno točko. Pravzaprav gre tako daleč, da pravi, da kruh, ki ga je Bog v puščavi dal lačnemu ljudstvu (mana), ni bil pravi živi kruh, v resnici, kdor ga je na koncu jedel, je umrl, še preden je prišel v obljubljeno deželo: neke vrste neuspeh! Pravi kruh, ki daje večno življenje, je prav On sam, h kateremu smo poklicani, da se globoko združimo. Nedeljska evharistija je torej resnično potrebna za vsakega kristjana, saj brez tistega kruha življenja, ki ga delijo bratje, tvega, da umre od lakote ne toliko telesno, ampak duhovno. In če umremo v duhu, potem nas vse, kar se nam dogaja, in vse izkušnje nevečnosti, ki jih doživljamo, dokončno sesujejo.
Prava maša torej presega mašo, saj postane življenjska izkušnja v vsakdanjem življenju, v vsakodnevnih izkušnjah. Prava maša, ki jo obhajamo v skupnosti, ne postane večna zato, ker traja dolgo, ampak zato, ker nam omogoča, da doživljamo Kristusa v sebi vedno, v vsakem trenutku. In tako nenehno doživljamo, da nič ni večno, kar je naše, le Kristusova ljubezen, ki živi v nas, nam daje izkusiti moč njegove večnosti.
