Prvo branje je vzeto iz Jozuetove knjige, voditelja, ki ga je Mojzes izbral za svojega naslednika. Branje te knjige je zanimivo, vendar se ne smemo zavesti: zdaj večina učenjakov, eksegetov in arheologov priznava, da ima Jozuetova knjiga malo zgodovinske vrednosti in da na pripovedovane dogodke vplivajo veliko kasnejši zgodovinski dogodki. Toda Jozue je mitična in fascinantna osebnost. Dante ga postavlja v raj, med blažene duhove, »vojake« vere, v peto nebo (Raj, XVIII, vv.37-39). Leta 1747 je Georg Friedrich Händel zložil glasbeni oratorij v treh dejanjih, katerega zgodba sledi Izraelcem od njihovega prehoda preko Jordana do Kanaana. Če zgodovinsko gledano ne moremo priznati informacij, ki jih ponuja knjiga, ampak jim pripisujemo prevladujoč teološki pomen, ostaja dejstvo, da je Jozue po Mojzesovi smrti prejel od Jahveja težko dediščino: voditi Izraelove otroke proti deželi, ki jim jo je Bog dal v dediščino. Jozue je človek s precejšnjim vplivom na ljudi in svojo nalogo bo lahko opravil.
Proti koncu svojega življenja, preden se vsi razidejo, da bi zavzeli ozemlja, Jozue skliče veliko zborovanje v Sihemu, na istem mestu, kjer se je Bog prikazal Abrahamu in mu obljubil deželo in dolgo potomstvo. Ljudstvu, voditeljem in drugim nameni oster govor. Komu želite služiti – jih vpraša – Jahveju ali drugim bogovom? Če izberete Jahveja, vedite, da je to ljubosumen Bog, ki vam, potem ko vam je koristil, ne bo odpustil izdaje. Želi, da bi mu služili z iskrenostjo in poštenostjo … »Zdaj se torej boj Gospoda in mu služi z integriteto in zvestobo. Odstranite bogove, ki so jim služili vaši očetje onstran reke in v Egiptu, in služite Gospodu. Če se vam zdi zlo služiti Gospodu, si danes sami izberite, komu boste služili: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje onkraj Reke, ali bogovom Amorejcev, v katerih deželi živite. Jaz in moja hiša pa bova služila Gospodu« (Joz 24,14-15)«.
V Sihemu ljudje sklenejo pogodbo o zvestobi Gospodu. To je sporočilo, ki nam ga danes želi dati modrost Cerkve z branjem tega odlomka iz Prve zaveze: komu želimo služiti, Gospodu ali malikom, ki se nam ponujajo v velikih količinah? Komu želimo biti zvesti?
Dolga leta minevajo. Vmes se vrstijo veseli in tragični dogodki, časi vojne in časi miru. Ampak spremenimo sceno. Jezus sklene nov pakt s svojim ljudstvom. Ne samo z izraelskim ljudstvom, ampak z vsemi ljudstvi na zemlji.
Smo v sinagogi v Kafarnaumu in Učitelj je pravkar imel še en govor: “Nihče ni videl Očeta razen tisti, ki je od Boga, ima (“ima”, ne “bo imel”) večno življenje.” In samega sebe ponuja kot kruh življenja. Videli smo ga prejšnjo nedeljo.
Mnogi njegovi učenci, potem ko so ga poslušali, pravijo: Ta jezik je oster. Kdo ga lahko razume? Res je: to je trd govor, tako kot Jozuetov govor in, tako kot v govoru Mojzesovega naslednika, je treba dojeti pomembne teološke vrednote. In to velja tudi za najin odnos v paru. Zakaj?
Celo v Jozuetovih, pa tudi v Jezusovih časih in tudi pri nas danes so tisti, ki poslušajo govor, nagonsko usmerjeni k iskanju potrditve svoje resnice. Želimo slišati, kar radi slišimo. Tistim, ki razmišljajo tako kot mi in nas ne silijo v spremembo stališč in posledično vedenja, izrecno pozdravljamo. To je naš ideološki sistem in ideologije sploh niso bile porušene. Predvsem naše majhne osebne ideologije ostajajo, ker nam dajejo varnost, nam omogočajo sterilizacijo novih stvari, bivanje v svojem toplem in udobnem gnezdu, ne vznemirjajo naše gotovosti. Druge nagnjeni delimo med “noter” in “zunaj”, med “prijatelje” in “sovražnike”: s prvimi vzpostavljamo tesne odnose, včasih klientele, pogosto tajne odnose; z drugimi… je vojna, in ne samo metaforično. Vse to je neizogibno, ko ravnamo »po mesu«. Tako je tudi v samem partnerskem odnosu. Pogosto v središču ni on ali ona, ampak lasten “jaz”. Na prvo mesto postavimo sebe, ne drug drugega.
Vendar imava kot par – tudi brez etiket – ogromno odgovornost, kot nam pove Pavel v drugem berilu. Pozabimo na podrobnosti. Pavel je bil otrok svojega časa, tako kot mi. Ni večje nevarnosti kot brati Božjo besedo v dobesednem, fundamentalističnem smislu. Pavel je živel v šovinistični družbi (vendar je treba še dokazati, da je danes ta nevarnost izginila, kar dokazujejo vse bolj razširjena feministična gibanja …). Mnenje je, da danes mož ni glava ženi; mnenje je, da danes žena ne sme biti pokorna svojemu možu … A to ne pride v poštev in Pavel zagotovo ne bo tisti, ki bi si karkoli premislil. Če pa se v Pavlovem sporočilu ustavimo pri tem, tvegamo, da zgrešimo bistvo. Nekje sem zasledil misel: »Tega besedila se običajno lotimo tako, da se osredotočimo na teme para: mož na eni strani in žena na drugi, Kristus na eni strani in Cerkev na drugi. V resnici analogija ni med posamezniki, temveč med pari: mož-žena in Kristus-Cerkev. Zato je vrsta odnosa tista, ki mora pritegniti našo pozornost. Darilni odnos, ki zahteva sprejemanje in vzajemnost darovanja. Krožnost, ki se giblje od Kristusa proti Cerkvi in ki vključuje sam par mož in žena, saj sta sama poklicana sprejeti Kristusovo ljubezen, živeti iz te ljubezni in ljubiti z njegovo isto ljubeznijo. Mož in žena se ljubita – ljubiti se morata – kakor Kristus ljubi Cerkev in jo dela sveto in brezmadežno. Ne samo to, ljubezen para, moža in žene, postane znamenje Jezusove ljubezni do njegove skupnosti. In potem nima več smisla govoriti, kdo ukazuje in kdo je podrejen, kdo je šef, ker je v ljubezni le darilo.
Da, tudi to je ostra razprava … Toda Jezus nam pravi: »Samo Božji Duh daje življenje, človek sam ne more storiti ničesar. Besede, ki sem vam jih govoril, imajo življenje, ker prihajajo od Božjega Duha …« (Jn 6,63-64).”
Jezus posluša Duha; poenostavljeno rečeno, lastno vest. Vest je zelo neprijetna sestavina našega obstoja, če bi lahko, bi z veseljem bili brez nje. Vendar se Jezus s tem nikoli ne sprijazni. Svoje vedenje prilagaja konkretnim potrebam drugih. Na njihov »tukaj« in »zdaj«. To je odlična lekcija za par: v središče postavite drugega in
svobodo.
Tako kot Jezus tudi kristjan torej ni »pravično misleč« človek, ki razmišlja po ideologijah, ki govori tiste stvari, za katere predvideva, da bodo ugajale sogovorniku. Spoštuje lastno vest, pri sebi in naredi premik od razdeljene vesti k univerzalni vesti. Pripravljen na ulico za uveljavljanje pravic najšibkejših, ne sodeluje pri spreminjanju zakonov na podlagi korporativnih interesov. V paru rasteta z drugim, ga čakata, ko zamuja, hodita z njim kilometer, ko ga prosijo, da gre sto metrov. Težav ne odpravlja, ampak se z njimi sooča, ne da bi se bali “izgub”. Ne boji se izkoriščanja. Čuti, da je v procesu nenehnega spreobrnjenja, ne pričakuje, da se bodo drugi spreobrnili prvi. To bi bilo izsiljevanje, tudi znotraj para.
Da, ta govor je težak.
Vendar je to Božji načrt za nas.
“Naša duša pričakuje Gospoda:
on je naša pomoč in naš ščit.
V njem se veseli naše srce,
v njegovo sveto ime zaupamo.
Naj bo tvoja ljubezen nad nami, Gospod,
ko zaupamo vate. (Psalm 33, 20-22).
