Že nekaj let je Cerkev, v marsičem upravičeno, začela posvečati posebno pozornost ločenim, razvezanim, tistim, ki so po ločitvi ali ločitvi ponovno zgradili svoje življenje s čustvenega vidika in začeli novo razmerje (največkrat seveda sklenjena le v civilni obliki). Te oblike skupnega življenja so, kanonično gledano, združene okoli izraza, ki po mojem mnenju ni preveč dober: pravzaprav govorimo o “nepravilnih ali težkih” zakonskih razmerah. Zdaj, ob predpostavki, da za ljubeznijo, ki se konča ali ki ne najde stabilnega mesta v civilni ali verski družbi, vedno obstaja težava in predvsem vrsta trpljenja, ki ga ni vedno mogoče premagati, se sprašujem, kaj je merilo ” pravilnost«, s katero se morajo primerjati vsi ljudje, ki želijo krščansko osmisliti svoje čustveno in zakonsko življenje; in ne samo oni, tudi jaz kot župnik čutim velike težave pri definiranju čustvenega življenja para ali osebe kot »nekaj rednega« in drugih ljudi kot »nekaj nerednega«, tako zaradi življenja para (vsaj v tem bodimo pošteni!) duhovniki vemo in razumemo zelo malo, tako zato, ker ne verjamem, da rednost, srečo ali celo svetost življenja v dvoje daje že leta nedotaknjen verski poročni list.
Najprej se zahvaljujemo Gospodu za vse pare, ki so si med tisočerimi težavami in problemi pridobili od Njega milost, da ohranijo svojo vez nedotaknjeno, in upamo, da to vedno velja za vse ljudi, ki začnejo življenje kot par in družina, ne glede na to, ali sta poročena v cerkvi, sinagogi, mošeji ali samo občini, ali pa kje pod nekim košatim dfevesom. Res pa bi rad videl, da premagamo miselnost, ki nas sili, da čustveno življenje tistih, ki te milosti niso imeli ali je niso mogli obdržati, vidimo kot problem, težavo ali kot nekaj »nerednega« ali neurejenega, ki pogosto trpijo zatiranje, zlorabo, nasilje ali celo samo pomanjkanje spoštovanja. Kdor me pozna, ve, da o teh stvareh ne maram govoriti kot o problemu; ne zato, ker ne vidim kritičnih vprašanj in težav, ampak morda ravno zato, ker vidim, da so tisti, ki se trudijo razumeti in tisti, ki zavzemajo kritična stališča do teh vprašanj, morda prav Cerkev kot institucija, in še posebej kdo ki ima v Cerkvi določeno odgovornost.
Danes pa mi je spodbuda Božja Beseda, kjer naletimo – še pred sporom med Jezusom in farizeji o pravilnosti zakonske zveze – na čudovito besedilo 2. poglavja Geneze, kjer je stvarjenje ženska pripovedovana z jezikom in modaliteto, ki bi si jo danes kdo drznil opredeliti kot “seksistično” ali vsaj šovinistično (pravzaprav se skoraj zdi, da je Adam rodil Evo, in ne obratno… a spet, še vedno ne vemo natačno, kakšen je bil razvoj človeške vrste, ta prioved v resnici označujejo lepoto življenja para, dveh ljudi, ki sta ustvarjena različna, ker se dopolnjujeta kljub temu, da sta različna, dveh ljudi, ustvarjenih za vsakega drugega, da si na ustrezen način pomagata, ki sta resnično meso od lastnega mesa in kost od lastnih kosti, ker je med njima nekaj ( to je imenovano Ljubezen), kar ju združuje in pred katerim celo pomoč najzvestejših živali, ki jim je človek dal ime, ne more priti do tako osebnega odnosa kot jo predstavlja žena Eva ( Rad imam živali, vse živali, vendar si nikoli ne bi dovolil, da bi jih imenoval “moja ljubezen” …). Pripoved v Genesi (stvarjenje) ponovno prebere življenje para v luči izvirne situacije, ki nam govori o dveh ljudeh (med drugim še nepravno poročenih …), ki v imenu medsebojne privlačnosti, ki nato postane prijateljstvo in nato naklonjenost in nato ljubezen, zapustita svojega očeta in mamo ter tvorita globoko enotnost namena, to “eno meso”, ki ni samo fizična zveza, ampak “meso”, to je krhko človeštvo, ki ga drži zveza srca, glave in duše. Tako kot bi moralo biti danes in vedno, kajti – Jezus spominja farizeje – je to storil Bog »v začetku stvarjenja«. To je prvotni načrt stvarjenja: da sta oba eno meso, ena krhkost in šibkost, oziroma dve slabosti in dve krhkosti, ki skupaj zmoreta dati trdnost njunemu življenju. In Adam in Eva “sploh nista bila poročena”.
In ko te trdnosti ni več? In ko meso pokaže vso svojo krhkost in ne zmore več skupaj držati dveh življenj, ki – ne pozabimo – še vedno ostajata dve življenji – kaj potem. Evangelij – če se ne motim – nikoli ne govori o ločenih in ponovno poročenih kot o »nerednih«. Namesto tega govori o ločenih ljudeh: da, govorimo o tem.
Tudi v današnjem evangeliju smo se »ločili«. Tisti, ki pristopijo k Jezusu, »da bi ga preizkusili« (torej ne zato, da bi od njega prejeli nauk, ampak da bi ga »skušali« … isti glagol, ki se med drugim uporablja za Satana v puščavi …), so resnično » ločeni «. : tisti, ki poznajo judovski svet, vedo, da izraz “farizej” pravzaprav pomeni “ločen”. Seveda ne v zakonskem smislu, morda; vsekakor pa v duhovnem in verskem smislu. Farizeji so bili ločeni, drugačni od drugih, tisti, ki so se po svetosti razlikovali od vseh drugih, tisti, ki so brezhibno sledili postavam, tisti, ki so zakone uporabljali na drugih tako, da so jih obremenjevali, tisti, je v Mojzesovi postavi ustvaril nekakšen srečen otok, na katerega so se zatekli, se “ločili” od drugih in s katerega so si dovolili soditi “mare magnum” človeške hudobije, pri čemer so postavo vedno izkoriščali sebi v prid .
Tako kot v primeru življenja para, kjer vlada nepravičen in nečloveški zakon (napisan tako, da celo s formalnim aktom ureja, kaj se v praksi dogaja z izjemno lahkoto), ki je možu dovoljeval, da se je znebil svoje žene iz katerega koli razloga, tudi če samo zato, ker ni znala kuhati ali ker je z leti utrujenost materinstva zbledela njeno lepoto; ženi pa nič od tega ni bilo podeljeno in Jezus ne pošlje besede njim ali svojim škandaliziranim učencem, ki ga doma prosijo za pojasnila o tem: Bog je ustvaril moškega in žensko enakega dostojanstva in vzajemnosti, ki je obstajala v izvoru kot ista vzajemnost, ki jo je treba najti danes in vedno. Vzajemnost, v kateri lahko oba delata napake, vendar imata oba priložnost, da se obnovita; vzajemnost, v kateri ni nikogar, ki bi vladal drugemu in ki bi drugega ne spoštoval; vzajemnost, ki – če se spomnimo izvora – izhaja iz tega, da smo eno meso, v enotnosti telesa, glave, duše, namenov. Resnično ločeni pred Bogom torej niso tisti, ki so v življenju prišli do boleče izbire (včasih z veliko trpljenja), da morajo prekiniti življenje dveh, ki ni bilo več življenje dveh – marveč muka in trpljenje; resnično ločeni od Boga so tisti, ki se postavijo pred njega, si dovolijo, da ga skušajo kot farizeji, ustvarjajo delitve in se počutijo popolne ter zmožne soditi druge na podlagi njihove domnevne popolnosti.
Ali naj torej v Cerkvi ne bo več pravil glede čustvenega življenja? Seveda mora biti, seveda. In resnici na ljubo je dovolj eno: ljubezen. Kar je vzajemnost, spoštovanje in enotnost glave, srca, namena in vedno upamo, kolikor je mogoče, tudi skupnega življenja. Ali so ti govori zapleteni za razumevanje? Mogoče. Toda obstaja nekdo, ki jih razume in sprejema brez prevelikih skrbi: to je spet otrok, čigar Jezusova naklonjenost zaključuje današnje besedno bogoslužje.
Otrok se ne sprašuje, ali sta oče in mati cerkveno poročena: sprašuje se samo, ali ga imata rada. Otrok se ne sprašuje, ali sta bila njegova mati in oče od nekdaj eno meso, ena glava in en duh: hoče samo, da ga imata rada. Otroška preprostost – zdi se, da nam to danes govori Jezus – združuje skupnost vernikov veliko bolj kot farizejska drža edino pravilno mislečih ljudi.
