V tišini in rahločutni diskretnosti adventa, časa, v katerem je vse stvarstvo povabljeno k treznosti v zvokih in gibih, se kot vesel hrup razleze srečanje med dvema nosečima materama in prekine ritem pričakovanja.
Marijin nagli tek ima pridih pričakovanega vstajenja.
Elizabetin ‘glasni’ vzklik je napoved dogodka, ki se je že zgodil, a ga še čakamo. Po drugi strani pa imajo samo tisti, ki nosijo skrivnost v svoji maternici, pravico, da jo oznanjajo svetu. Samo tisti, ki so si naredili njivo za posejanje in varujejo skrito, a prisotno seme, lahko prehitijo množice v veselju žetve sadov.
Marija in Elizabeta, veseli v nemiru dveh nosečnosti, ki presegata vsakršno upanje, kršita kalup reda, prepolna z gostoljubnostjo, da nam ne dovolita, da bi dogodek imeli za preprosto stvar kliničnih raziskav. Deviško dekle in neplodna starka lahko le zmotita kalkulacije tistih, ki iz življenja naredijo predmet nadzora in upravljanja. Nam, ki želimo z njima teči po poti od Nazareta do Aim Karima in se vključiti v ustvarjalno domišljijo mater, obe ženski razkrivata čudež življenja, ki nas prekaša in preseneča.
To je božansko življenje, ki postane meso v telesu ženske.
Samo tisti, ki se je resnično odprl življenju, lahko postane ‘živahen vrelec’ igrivih in radostnih tokov skupnega življenja in priredi navaden, a neustavljiv žur. Zdi se, da plešeta, Marija in Elisabetta, v naglici, v začudenju, v objemu! Zdi se, da je oddaljeni ples kralja Davida obudil v njihovih trebuhih, napihnjenih od prihodnosti: nova skrinja odrešenja, ki je Marija, premika noge in utripa srce starodavnega ljudstva, zbranega v Elizabetinem naročju in v prerokbi Janeza! Zdi se, da je slavje svatov dokončno počilo, saj je ženin prišel, spremenjen v otroka, da ga lahko mati nevesta vpelje v banketno dvorano!
To je dan mirnega in intimnega veselja.
Zgodovina je dokončno enotna, zahvaljujoč ‘da’ dveh Izraelovih hčera. In svežina starkinega joka odseva nasmejano blaženost nezavesti deklice, ki je dovolj modra, da se prepusti svojemu obstoju v roke Vsemogočnega. Tudi otroci se vključijo v vznemirjenje tega nenavadnega plesa.
In počutimo se povabljene, vključene, skoraj zasvojene s skrivnostjo, ki obnavlja resnico v naši vsakdanji zgodovini. Ker nismo ustvarjeni za smrt in obup. Zadnja beseda je Gospodova: je popoln in dokončen ‘da’ življenju, zlasti ko se zdi nemogoče, uničeno, izgubljeno.
Blagor ji, ki je verovala v izpolnitev tega, kar ji je govoril Gospod.«
Blagor nam, če se nismo upirali plesnemu koraku the dveh žena. Blagor nam, če si nismo zatiskali ušes pred objavo Odrešenja. Blagor nam, če smo hitro tekli po poti do Ain Karima.
In če je veselje še tiho v naših srcih, je še čas: Marijine globoke oči, temne v njeni od sonca zagorele polti, svetlo zrejo v naše odgovorov željne oči. Njen pozdrav se dotakne tudi naših ušes in postane za nas tabernakelj učlovečene Besede: ‘Blagor ti, ljubljenka Očetovega Sina!’.
