Božja beseda te pete nedelje med letom nam ponuja priložnost, da premišljujemo o nekaterih
vidikih krščanskega življenja, ki jih moramo ustrezno upoštevati, začenši s pomembnim
odlomkom evangelija, ki je kot vedno bistvena referenčna točka našega tedenskega
razmisleka. To je slavni odlomek o čudežnem ulovu rib, ki je opisan v Lukovem in
Janezovem evangeliju pred (Lk 5,1-11) oziroma po Jezusovem vstajenju (Jn 21,1-14), da bi s
tem razveselil duha tistih ubogih ribičev, njegovih učencev, ki so preživeli noč v
Genezareškem jezeru, ne da bi karkoli ulovili. Razočaranje je močno in utrujenost tako
močna, da se učenci ribiči ob prvem Jezusovem povabilu, naj vržejo mreže nazaj v morje,
močno obotavljajo, kar z veliko preprostostjo in spontanostjo pokažejo Jezusu, potem ko je
pridigal množice in stopil v Petrov čoln, da bi šel na drugo stran in odplul na globoko. In
Peter sam se obrača na Jezusa s temi besedami malodušja, in hkrati odprtosti in
pripravljenosti za Božji načrt, ki se je tisti trenutek odpiral pred ribičem iz Galileje, veščim
obrti in zavedajočim se, da brez njega ne bodo ničesar ulovil in hkrati zaupanja v
posredovanje Jezusa: »Gospod,« je rekel Peter v imenu vseh svojih tovarišev, »vso noč smo
trdo delali in nismo ničesar ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.” Zaupanje v Jezusovo
besedo je popolno in resnično odprto za krščansko upanje, ki vas nikoli ne razočara. Takoj,
ko so izpolnili Jezusov ukaz, so »ulovili tako veliko rib, da so se njihove mreže začele trgati«.
Zdi se kot načrtovan Božji poseg, da bi s tem poudaril veličino Božjega sina, vendar temu ni
tako. V ta trenutrk poseže Jezus, ker vidi trpljenje svojih apostolov in pomanjkanje
materialne hrane, ki je bila za ribiče ulov, ki bi ga odnesli domov, da bi ga zaužili ali prodali v
zameno za drugo hrano. To je zakon komercialne menjave, ki je vedno obstajal in vedno bo
obstajal. Obilica ribolova z mrežami Petrovega čolna je vodjo skupine prisilila, da je prosil za
pomoč druge apostolske ribiče, saj sta bila v akciji dva čolna. Tako je tisti, ki je bil v
Petrovem čolnu, dal znak svojim partnerjem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Odziv
je bil takojšen in nemudoma so priskočili na pomoč, do te mere, da so oba čolna napolnili
tako da sta se skoraj potopila. Zgodba se tukaj ne konča z obilno žetvijo, ki je bila narejena z
Jezusovim posredovanjem. Pravzaprav se besedilo Lukovega evangelija nadaljuje z delom, ki
je na duhovni ravni gotovo najpomembnejši za nas. Ko je Simon Peter videl ta čudež, je
padel na kolena in rekel: “Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek.” V tistem trenutku
Peter spozna svoje pravo človeško stanje, da je pogreznjen v greh in potrebuje spreobrnjenje
in očiščenje, da bi stopil v dialog z Gospodom in popolnoma zaupal vanj. Toda to, kar se je
zgodilo, ni naredilo vtisa samo na Petra. . »Začudenje nad ulovom rib, ki so jih ujeli, je
prevzelo njega in vse, ki so bili z njim; in prav tako Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta
bila Simonova partnerja.« Skupina ribičev je v tem vsakodnevnem delu, ki ga je težko
opraviti, sestavljeno iz žrtev in nevarnosti, hvaležna Gospodu in je na tej točki
najpomembnejše povabilo Petra in Cerkvi za apostolsko, misijonsko in cerkveno delovanje,
pred veliko nočjo in binkoštimi «Ne boj se, Peter; odslej boste ribiči ljudi.” Tako je začrtano
poslanstvo Petra in Cerkve v vseh obdobjih, da gremo iskat može in žene brez Boga in brez
vere, ki plavajo v motnih in nevarnih vodah tega sveta. Katekizem katoliške Cerkve nam
pojasnjuje, kaj pomeni ta izjemni čudež, ki ga je naredil Jezus: »Od plenic njegovega rojstva
(prim. Lk 2,7) do kisa njegovega trpljenja (prim. Mt 27,48) in prtu vstajenja (prim. Jn 20,7) je
vse v Jezusovem življenju znamenje njegove skrivnosti. Po njegovih kretnjah, njegovih
čudežih, njegovih besedah se je razodelo, da »v njem telesno prebiva vsa polnost božanstva«
(Kol 2,9). Na ta način se njegova človečnost kaže kot »zakrament«, to je znamenje in orodje
njegove božanskosti in odrešenja, ki ga prinaša: kar je bilo vidno v njegovem zemeljskem
življenju, in je pripeljalo do nevidne skrivnosti njegovega božanskega sinovstva in njegovega
odrešitvenega poslanstva (CCC,515). Po drugi strani pa Jezusovo oznanjevanje spremljajo ta
osupljiva znamenja, skozi katera se razodeva obraz usmiljenega Boga, ki se sklanja nad
človeka in ga osvobaja zla. Zato imajo vsi čudeži, ki jih je delal Jezus, kaj povedati tudi
današnjemu človeku: sprašujejo ga, ali misli, da si lahko zasluži odrešitev s svojo
bistroumnostjo in močjo, ali je pripravljen, da mu Kristus pokaže pot da se pusti voditi
Njemu. Čudeži namreč praviloma predpostavljajo vero in so usmerjeni k temu, da bi v ljudeh
vzbudili vero. To se ne zgodi vedno, toda v posebnem primeru čudežnega ulova rib moramo
priznati, da se pri Petru in drugih apostolih spreobrnjenje zgodi na jasen in očiten način. Ta
božanski čudež je natančno in podrobno potrdilo, da je z Božjo pomočjo mogoče doseči
nepričakovane in nedosegljive rezultate za človeka, medtem ko se, zanašajoč se izključno na
lastno moč, spodletijo v vseh svojih poskusih in prizadevanjih, pri čemer je tveganje
resnično, tveganje brodoloma v na videz mirnem in pomirjujočem morju njihove človeške in
časne varnosti. Preroško in misijonsko naravo svetih besedil te pete nedelje potrjuje odlomek
današnjega prvega berila, iz preroka Izaija, ki govori o videnju, ki ga je imel Božji mož z
mislijo na večnost, na dokončni raj in med ko dobi nalogo prerokovanja. Eden od serafimov
se je dotaknil njegovih ust in mu rekel: »Glej, to se je dotaknilo tvojih ustnic; zato je tvoja
krivda odvzeta in tvoj greh je poplačan.« Nato sem slišal Gospodov glas, ki je rekel: “Koga
naj pošljem?” In odgovoril sem: “Tukaj sem, pošlji me!” Izbira preroka Izaija je pričakovanje
izbire Petra za vodenje Cerkve, kot beremo v današnjem evangeljskem odlomku. In v zvezi s
to temo služi kot sinteza in usklajevanje odlomek iz Prvega pisma svetega Pavla apostola
Korinčanom, v katerem poudarja pomen evangelija in potrebo, da ga oznanjamo v njegovi
celovitosti, z vso vsebino, izhajajoč iz skrivnosti velike noči našega Gospoda: »Kajti izročil
sem vam kot prvo, kar sem tudi prejel: da je Kristus umrl za naše grehe po Svetem pismu in
da je bil pokopan in da je je bil vstal tretji dan v skladu s Svetim pismom, ko se je prikazal
Kefu, nato dvanajsterim.« S spominjanjem na različna prikazovanja sveti Pavel ne naredi nič
drugega kot potrdi resnice vere, ki so tesno povezane z Jezusom, Božjim sinom in
Odrešenikom človeštva. Nenehno množično prikazovanje Jezusa več kot petsto bratom
naenkrat dovolj govori o veljavnosti njegove vere, saj lahko te resnice potrdi večina od njih,
ker so še živi, nekateri pa so že mrtvi. Jezusovo prikazovanje Jakobu in vsem apostolom
potrjuje tudi vstajenje Kristusa, ki je umrl na križu. Zadnja priča vstalega Kristusa je sam
Pavel, ki kljub temu izjemnemu daru, prejetemu na poti v Damask, na koncu poudarja, da je
najmanjši od apostolov in ni vreden, da bi ga imenovali apostol, ker je preganjal kristjane.
Pavlova preobrazba se zgodi po milosti in prav zato je popolnoma drugačen od preteklosti,
saj Božje delovanje nanj ni bilo zaman, ampak je proizvedlo spreobrnjenje, pogum in
ljubezen za oznanjevanje Gospoda v vseh pogledih. Od čudežnega ulova do avanture
evangelizacije, ki pripelje v Cerkev tiste, ki želijo okusiti resnično in globoko veselje
življenja v perspektivi Boga, križanega in vstalega za ljubezen. Naj bo to naša današnja
molitev, na ta dan praznovanja, ki je posvečen Njemu, ki je naš Odrešenik in je napisan za ta
liturgični namen z naslovom »V morju upanja«. “Ni lahko, Jezus, začeti znova potem ko sem
vse življenje trdo delal in zgradil svoj duhovni mir. Ni ga enostavno vreči nazaj v morje kot
prazne mreže po noči brez rezultatov. Vendar smo tukaj Gospod močno zaupamo v tvojo
besedo kn sprejemam tvoje povabilo poskusiti znova z božjo pomočjo vreči v morje ne le
pravih mrež, ampak ideale naše prave sreče in loviti tisto, kar je resnično dobro in sveto.
Ponovno spuščamo mreže v viharju tega življenja, iz trpljenja, bolezni, konfliktov in
neuspehov, seveda, danes bolj kot včeraj, da nas nikoli ne zapustiš in naredi delo naših rok
rodovitno in predvsem našega srca, željno spoznavanja, ljubezni in služenja Tebi onkraj meja
naše revščine in utrujenosti. Gospod nam daj moč in iskrena voljo začeti znova kjer smo
končali da nam upanje ne bo
