Se oglasil je po daljšem času.
Kdo? Ne veste? Turek dobro znani,
ta mednarodno ki pravo brani,
znan ki je po prav zateglem glasu.
Tekla je o krájini beseda,
Ukrajíni, ki je na sredini,
je med Rusijo in po dolžini
sega vse do Turčije seveda.
Meja ji je namreč Črno morje,
ta samo od Turčije jo loči
in vanj steka Dnjester se deroči,
ki širok je skoraj kot obzorje.
Tja poškilil Turek je, danilo
ko se na obzorju je širokem,
stal na piedestalu je visokem,
bleknil: Tistim tam je odzvonilo.
Vse pogoltne naj jih ruska stepa,
kaj bi z njimi se sploh kdo ukvarjal,
Turek jasno s tem je ponazarjal,
kaj je Turka hudobija slepa.
Vdajo naj se ruski Hordi zlati,
saj nihče se zanje ne zanima,
glad naj pomori jih, ruska zima,
kar pripravljajo jim vzhodni brati.
Turek take je debele klatil,
da so Turki se samo čudili,
saj ga tega res niso učili
v času, ko se je še z njimi bratil.
Rekli Turki so v opravičilo,
ta poševnookec da surovi
njihov ni, da drugi so njegovi,
on je le poturčeni Danilo.
