Ko bil še negoden je učenec
in jemali ko so tisočice,
že imel težave je, bil v lice
je zelen kot zimzeleni venec.
Ni se spomnil, tri so ali dve le,
le da tisoči so, blebetal je,
kot da oponaša zvonce kravje
prav negodno nedoraslo tele.
Ko potem odraščal je in krila
zrasla so mu, da je šel v višave,
tisočice niso šle iz glave
niti vanjo mu, zakleta sila!
Mešal je številke kot za stavo,
je iz tisoč jih brž sto napravil,
češ le toliko da je zapravil,
utajil da s tem je vsoto pravo.
In obratno, ko imel je dvesto
jih v načrtu, nič še pokazati,
ko o njih je mogel zgolj lagati,
se pretvoril spet je v zvito presto.
Gnezd družinskih da bo vsako leto
spletel nekaj tisoč, je obljubil,
hkrati pa tako neznansko skubil,
da bilo ni nič niti začeto.
Kakor pač trenutek tisti kaže,
tisoč in pa eno laž privlekel
je na plano in jih preoblekel
v videz, ki razkril je, da spet laže.
Tisoč in pa ena je napaka
v evoluciji se tej zgodila,
ni preprečila jih božja sila,
vsakršna lahko zdaj vlada spaka.
