Slovenija je po osamosvojitvi vzpostavila lastno vojsko. 11. aprila 1992 je prisegla prva generacija slovenskih vojakov. V sprejetem zakonu je bilo določeno, da traja služenje vojaškega roka praviloma sedem mesecev, predsednik države (tedaj še predsedstvo) pa ima rok pravico zmanjšati za en mesec. Zakon je priznaval tudi pravico ugovora vesti iz filozofskih, verskih ali humanitarnih razlogov.
Nove politične stranke, združene v koaliciji Demos, so že v volilni kampanji v začetku leta 1990 nastopale z zahtevo, da si bo Slovenija varnost zagotavljala z lastno vojsko. Temu nasprotna je bila zamisel o razorožitvi in Sloveniji kot območju brez vojske. Zastopale so jo zlasti mirovne skupine, pa tudi ZSMS in Zeleni Slovenije. Deklaracijo o razorožitvi so podpisali celo vsi člani takratnega predsedstva Slovenije, razen Ivana Omana.
Takoj po zmagi Demosa na volitvah se je začel pospešeno razvijati obrambni resor, ki ga je vodil novi sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša. Pečat in prihodnjo usmeritev mu je dala akcija JLA, ki je prav med oblikovanjem novega izvršnega sveta izdala ukaz o shranitvi vsega orožja slovenske TO v skladišča JLA.
