Z razvojem industrije se je tudi na Slovenskem poslabšal položaj delavcev in njihovih družin. Tovarne so zahtevale vedno več delovne sile, ki so jo slabo plačevale. Podjetniki so otroke osiromašenih kmetov in rokodelcev spreminjali v mezdne delavce. Otroci, ki so delali v tovarnah in rudnikih, so bili še na slabšem kot njihovi vrstniki na kmetih.
19. aprila 1732 so izšle določbe, ki so odrejale obrtnikom točne obveznosti do otrok, ki so jih zaposlovali. Na kmetijah so otroci sodelovali pri hišnih opravilih, varovali mlajše brate in sestre, pomagali pri delu na polju in pasli živino. Težje je bilo tistim, katerih starši so se ukvarjali še z domačo obrtjo, saj so jim morali tudi v ≫prostem≪ času pomagati. Najslabše se je godilo tistim, ki so delali za popolnoma tujega delodajalca in se je do njih vedel nečloveško.
Pri nas so predvsem nekatere tekstilne tovarne, steklarne in rudniki zaposlovali otroke. Njihov delavnik je bil enako dolg kot delovni dan odraslih, kar pomeni, da so desetletni otroci delali po 10 ur na dan, tisti od 14. do 16. leta pa 12 ur. Šele po revoluciji leta 1848 se je začel položaj otrok in delavcev počasi izboljševati.
