Eden najbolj spoštovanih slovenskih pisateljev Boris Pahor se je rodil v Trstu 26. avgusta 1913. V Gorici je študiral bogoslovje, leta 1940 pa je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo. Ko se je vrnil v Italijo, se je vpisal na humanistične študije univerze v Padovi. Od januarja 1944 je bil v raznih koncentracijskih taboriščih v Nemčiji. Leta 1947 je v Padovi doktoriral z delom o Edvardu Kocbeku. Po letu 1945 je bil vseskozi zagovornik pluralističnih in demokratičnih konceptov v politiki in kulturi ter se vključeval v obrambo svobode literarnega ustvarjanja na Slovenskem, zlasti ob napadih na Kocbeka.
Pahorjevo značilno pripovedništvo, ki mu dajeta pečat tematika iz življenja primorskih, predvsem tržaških Slovencev, se je oblikovalo po 2. svetovni vojni. Pomemben del njegove ustvarjalnosti zavzema izpovedno-pričevanjska proza, ki je dosegla vrhunec v ekspresivni Nekropoli, spominsko doživljajskem zapisu o nacističnem taborišču. Njegova dela so prevedena v francoščino, italijanščino, madžarščino in srbščino. Leta 1993 je postal dopisni, leta 2009 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Fotografija: Wikipedija
