Državni zbor na Dunaju je 21. decembra 1867 sprejel tako imenovano decembrsko ustavo, v kateri je bilo zagotovljeno tudi svobodno izseljevanje v tujino, ki ga je omejevala samo vojaška obveznost.
Država je lahko odtlej evidentirala le tiste, ki so zaprosili za potni list. Številni pa so odhajali v tujino tudi brez njega, med njimi mnogi Slovenci, ki so se hoteli izognili služenju vojaškega roka ali drugim zakonskim obveznostim. Ne tako redki so zaprosili za izdajo poselske knjižice, ki jim je omogočala gibanje v državi in tudi v Nemčiji. Z njeno pomočjo pa so zapustili državo in odšli po svetu.
Resnici na ljubo pa moramo ugotoviti, da države ni bilo težko zapusti, saj so bile kontrole na mejah le na prometnih točkah, na primer na železniških postajah, drugače pa je bila pot večinoma brez ovir. Bolj ali manj tesno zaprte državne meje in natančnejša kontrola potnikov sodijo bolj v 20. kot pa 19. stoletje.
