12. septembra 1913 se je v mestecu Oakville v Alabami rodil Jesse Owens. Letos mineva 85 let, odkar je na olimpijskih igrah v Berlinu osvojil kar štiri zlate olimpijske medalje. Nikoli ne bo šlo v pozabo, da je z njimi ovrgel nacistično teorijo o premoči arijske rase.
A vsak kovanec ima dve plati: pozneje je o tem, kako prazna je navidezna slava, pogosto govoril: »Ko sem se vrnil iz Berlina, so me vsi trepljali, vsi so se želeli z mano rokovati in družiti, nihče pa mi ni ponudil službe,« je potožil. »Bil sem eden od najslavnejših ljudi na svetu, a sem kmalu ugotovil, kako prazna je slava in kako hitro jo lahko drugi izkoristijo v svoj prid,« je še zapisal v spominih.
Besede, ki jih je izrekel, so me bridko spomnile na našo slovensko usodo. Ob osamosvojitvi smo bili eden najslavnejših narodov v Evropi. Vzneseno in ponosno smo se hvalili, da bomo – kljub temu da nam ni in ni uspelo razjahati s starega kljuseta – nekoč osvojili nebesa in postali druga Švica.
Žal se to ni zgodilo.
Samostojnost se nam je izpridila, danes, po 30 letih odlepitve od jugosocializma, še zmeraj ne vemo točno, ne kdo smo in ne kaj bi radi. Še huje: po nekaterih raziskavah si okoli 45 % državljanov močno želi, da bi se ponovno vrnili tja, od koder smo se komaj komaj rešili.
Preobjedli smo se belega kruha, če se le da, drug drugemu kopljemo jamo in molimo, da bi nasprotniki čim prej padli vanjo. Tudi prepad med tem, kar smo Slovenci zasebno – za domačimi vrati – in med tem, kar dopuščamo in odobravamo v javnosti in na družbenih omrežjih, je vedno večji in bolj boleč.
Povprečen Slovenec zelo skrbi za svojo lastnino, zlasti še, če je do nje prišel z odpovedovanjem. Nisem še slišala, da bi v treznem stanju metal denar skozi okno, za zabavo uničeval pohištvo, razbijal stene ali celo dopuščal, da mu vaški cucki serjejo po vrtnicah na skrbno negovanem vrtu.
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
