Po govoru v nazareški sinagogi Jezus nadaljuje svojo pot in gre v Kafarnaum. Začne delovati okoli »Galilejskega morja«, dejansko Genezareškega jezera. Ima kar nekaj imen, npr. Kinneretovo morje, Tiberijsko jezero, ali pa kar enostavno – jezero. Reka Jordan je glavni dovod vanj, čeprav se vanj iztekajo številni mineralni izviri. Tako mimogrede je drugo najnižje ležeče jezero na svetu po Mrtvem morju. Njegova površina je kar velika, 166 kvadratnih kilometrov in globino 25,6 metra.
Začetki
Pa stopimo v današnjo sceno: Jezus je do sedaj deloval sam, zdaj pa je v ospredju skupina učencev. Vedno je lepo, ko evangelij pripoveduje začetke. Prav je, da se tudi sami kdaj spomnimo svojih začetkov. Na primer naši ljubezenski zgodbi, kako se je v nekaterih trenutkih dobro spomniti, kako in kje se je vse začelo, ali se še spomnim kraja, kjer sem jo/ga prvič zagledal/a in je moje telo nenadoma zaobjela neka čudna temperatura, ušesa so postala vroča in lice rdeče.
Srečanje s Simonom poteka pravzaprav na delovnem mestu, ker nas Gospod vedno doseže tam, kjer običajno teče naše življenje. In evangelist Luka to podrobno pove.
Jezero
Smo torej pri Genezareškem jezeru, največjem vodnem rezervatu v Izraelu. Ali je to samo svetopisemska preprosta oznaka kraja? Ne. Jezero v evangelijih vedno kaže na neko motnjo. Kot da bi rekel: “Previden bodi bralec prijatelj, nekaj močnega, pomembnega se bo zgodilo.”
Moralo je biti pozno jutro, čolni niso bili več potrebni, ker so se ribiči že zdavnaj vrnili z ribolova. Simon in Andrej pereta mreže. Na obali je Nazarečan, ki govori majhni množici, ki je morda prišla kupit ribe, tako kot sedaj na naših obalah. Razpoloženje ribičev je naravnost turobno, bila je brezplodna noč, ničesar niso ujeli, vsekakor bodo ob dnevni zaslužek. Kako nas fascinira misel, da je Jezus vstopi v življenje prvih apostolov v trenutku njihovega razočaranja in grenkobe.
Tako torej Jezus zagleda dva čolna, ki se približujeta obali in stopi v Simonov čoln ter ga prosi, naj se malo umakne s kopnega. Simon in ostali čutijo, kako jim pri tem bije srce.
Življenje ni kompromis, je odločitev
Kaj torej počneš? Pride čas, ko se moraš odločiti, ni namreč srednje poti. Življenje ni kompromis. Življenje je vedno odločitev, cincanje je znamenje površnosti in tudi vemo, da v begu ni rešitve. V nekem trenutku moraš tvegati, drzniti si. Srečamo veliko ljudi, ki mislijo, da bodo drugi odločali namesto nas, tako kot pri volitvah na primer, bodo že drugi, jaz, ki sem pomemben, bom ostal v kavču in »bentil«. Taki ljudje, ki so večno neodločeni, vedno pripravljeni razmišljati o tem, kaj storiti, ne da bi kdaj kaj pametnega storili in samo čakajo, da jim kaj pade v njihov življenski krožnik, karkoli, četudi samo drobtinice. Jezusovi predlogi so vedno jasni in enoznačni: v nekem smislu nas »primorajo«, da se vključimo v tok reke, in da hodimo tja, kamor si nikoli nismo mislili, da bi lahko šli. Jezus vidi naše stanje in vstopi vanj: “Vstopil je v čoln”, vstopi v naš borni čoln življenja.
Simon je na prvi pogled skorajda nesramen človek, neotesan ribič, ni filozof. Je konkreten, vsakdanji, njegove roke so grobe, žuljave.
Jezus pa sedi in poučuje množice iz čolna. Simon seveda posluša a morda se v sebi nasmiha. Kot bi rekli: »Vse je le navadna zgodba o verskih zadevah, ki se bolj tičejo žensk, malce čudne sicer, hkrati pa, treba je priznati lepe a neuporabne besede zbranim ribičem. Lepa homilija, a življenje je vendar nekaj drugega.”
Sledimo Božji besedi
A poglejmo, Božji sin ne govori s prižnice nekega templja, ampak iz čolna ribiča iz Galileje. Ni gospodar, ampak je samo gost. Na obali jezera lahko vsak sliši njegovo besedo, jo pozna in jo sreča. Konec koncev, v trenutku neuspeha, katera beseda nam daje več upanja, ali je to »molitev«, kot ugotavlja Luka? Ali očitek? Ali nekdo, ki moli namesto nas? Nihče se ne zaljubi zaradi dolžnosti in nihče si ne deli življenja z osebo, ki jo ljubi “iz dolžnosti”. Tudi Jezus na tak način stopi v naš čoln, v čoln našega življenja in nas prosi, naj spet odrinemo, ker smo ustvarjeni za plovbo po odprtem morju, ne za sanjarjenje na obali: “Odrinite na globoko in vrzite svoje mreže za lov.” Kako čudovito! Bog nas vedno doseže v najbolj intimnem duhovnem trenutku, ki si ga lahko zamislimo, ko smo malodušni, brez volje in nas prosi, naj se ne zanašamo na svojo moč, ampak sledimo njegovi Besedi.
Vse je tako izgledalo, da so ribiči že zaključili svojo »izmeno« dela, poleg tega dan ni bil najboljši čas za ribolov, še bolj po noči, v kateri niso ničesar ujeli. Simon Jezusa opozori na njihov položaj. Vso noč so se mučili, a ni bilo uspeha. Kaj nas sedaj pošiljaš ponovno na morje, pa še ob belem dnevu, ko se ribe poskrijejo globoko na dno. Situacija je človeško brez rešitve, ukaz je naravnost absurden, zahteva od njega, naj pusti na stran vse svoje znanje o ribiški obrti. A zanimivo, kljub temu zaupa, tvega: kaj sili Simona k zaupanju? Samo Jezusov pogled. Kot bi ga »začaral«, Jezusov pogled, ki gre v globino, pred njim ne moreš povesiti oči.
Rad bi podoživel tisti dan, kaj je Jezus pridigal s tistega starega, razmajanega čolna. Luka sicer tega ne reče, ne opiše natančno, kot bi naša domišljila hotela. Nekaj je moralo presuniti Simona, ko je pral mreže, če je končno zaupal besedi tistega čudnega preroka v »Janezovih sandalih«, ali pa jih je morebiti sezul in skočil na čoln bos, kot so bili tudi ribiči bosi.
Ampak na besedo, Simon skoči kot omamljen v barko. Zelo mi je všeč ta Simonov izgovor ali poduk z besedo”ampak”, ki je “ampak” zapuščenosti, pomanjkanja vere.
Kristjan je tisti, ki deluje »po Njegovi besedi«. Ne verjame v svoje nenehne neuspehe, ampak v Boga, ki mu vsako jutro pravi, naj se zbudi in poskusi znova. Edina gotova stvar je, da je ponovni razplet ribiških mrež na Njegovo besedo povzročil ulov brez primere. 150 velikih rib, tako, da so se mreže trgale, kot je rečeno.
Čudež
Čudež se zgodi, mreže se napolnijo. Čudež ni nikoli očiten, povezan je z našim pogledom. Naše oči so tiste, ki lahko dojamejo izjemna božja znamenja. Simon v tem znamenju vidi božjo prisotnost.
Prijatelj bralec, pogled srca je tisti, ki ugotavlja čudež, ne dogodek. Bog nikoli ne vsiljuje svoje prisotnosti. Če pozorno pogledate Boga še danes, napolnjuje naše življenje s čudeži. Pa jih ne maramo videti, ker je srce zaslepljeno.
Nevredni Simon se v tem trenutku vrže na kolena: »Gospod, pojdi stran od mene, ker sem grešen človek«. To je verjetno klasična reakcija tistih, ki se približajo Bogu, in tudi odziv, ki ga duhovniki v povprečju slišijo, ko nekomu ponudijo storitev za skupnost. “Nisem sposoben, ne zmorem, saj vi bolje znate od mene… me je sram”. Toda kdo je vreden Boga? Cerkev je vedno izkušnja krhkosti. Gospod, ko v nas vidi zavedanje naših omejitev, ve, da smo pripravljeni začeti pot spreobrnjenja. Le pogledati je treba v duhu Jezusa. Simon se tudi ne počuti vrednega, ker se globoko v sebi boji biti srečen. Sreča je vedno izbira! Vedno bomo imeli tisoč razlogov, da ne bomo srečni. Zakaj smo taki?
V sebi nosimo ogromno idejo, da nas, ker smo grešniki se oddaljujemo od Boga, a to zato, ker nas zlo oddaljuje od Boga, in si predstavljamo, da se nam Bog približuje samo takrat, ko smo vredni, »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni… da, je res, a treba je nadaljevati…«reci le Besedo« – beseda je tista, ki nas oživi, Božja Beseda – a leži zaprašena morda v temnem kotu naših bajt.
Tako je mislil tudi Simon. Na srečo se zdi, da Gospod misli drugače. Vstopi po besedi v naš čoln, borni čoln, ki ni umišljena jahta. Po drugi strani, kakšna pa bi to bila “dobra novica” – evangelij?
Tu se je konča prvotna zgodba o čudežnem ulovu. Luka potem doda še nekaj informacij, da nam pove o poklicu prvih treh učencev. Med nedoločenim številom sodelavcev sta Jakob in Janez izšla iz anonimnosti, da bi se vključila v klic in sledila Jezusu, v primerjavi z Markom pa Andreja takrat ni. Čeprav govorimo tudi o Jakobu in Janezu, Jezus Simona nagovarja le: »Ne boj se«, torej »glej v prihodnost«. Bog ljubi grešnika in ne greha. Greh ostaja, vendar ne more biti izgovor, da bi Boga pregnali. Jezus zato »prepelje« ali bolje usmeri Simona na povsem drugo raven: “Ti boš ribič ljudi”. Petrovo poslanstvo bo uloviti “žive ljudi” (dobesedno v grščini). Peter jih bo ulovil, da jih oživi, torej bo moral narediti to, kar je Jezus storil z njim, pokazati ljudem, da so ustvarjeni za drugačno življenje.
Prijatelj bralec, seveda čudež niso čolni, napolnjeni z ribami, velik čudež je samo Jezus, ki ti zaupa evangelij. Vem, to je grozljivo. Da mi zaupa, da tudi jaz »lovim« ljudi. Kot Simon.To ni izključna naloga duhovnikov in redovnic, nekakšnih uradnih oznanjevalcev. Ti časi so mimo, saj nas je duhovnikov vedno manj. In še eno ribo težko ulovimo, kaj šele 150.
Gospod zaupa vam, zaupajte njegovi Besedi
Gospod zaupa vam, dragi matere in očetje, mladeniči in mladenke, ki berete evangelij, on veruje vate, da boš odrinil na globoko. Verjame vate Gospod, ker te ljubi. Kako lepo je vedeti, da Bog verjame vame. Pogum, prijatelj bralec. Če tudi ti tako kot Simon, s trpljenjem, žalostjo, brezupom, gledaš na prazne mreže svojih neuspehov, se zaupaj njegovi Besedi.
To je pomembna novica današnje nedelje. Če doživimo svoje omejitve, se ne bojmo, njegova ljubezen je močnejša. Če se nam zdi, da je evangelij norost, poskusimo s Simonom reči: »Na tvojo besedo bom spustil mreže«.
