Kdo izmed nas vsaj enkrat ni zavidal denarja tistim, ki imajo več denarja?
Bodimo pošteni: kdo od nas niti enkrat, enkrat samkrat v življenju ni zavidal tistim, ki so imeli več denarja od njega? Izziv velja za vsakogar izmed nas, naj reče, da ni imel te skušnjave, vsaj na koncu jezika. To bi namreč storili bolj ali manj eksplicitno, bolj ali manj lahkotno, bolj ali manj prepričani, bolj ali manj jezni. Morda smo to rekli, čeprav smo le sanjali, da bi lahko počeli nekaj, kar nam je pri srcu (“Če bi imel možnost, bi se rad odpravil na to in to potovanje ali obiskal ta kraj”), ali pa z obžalovanjem, da ne bi bil sposoben narediti določeno dejanje, tudi dobro (“Če bi lahko, vam zagotavljam, da bi svojim otrokom pomagal plačati hipotekarna plačila”) ali z odstopom tistim, ki se morajo odpovedati nečemu koristnemu ali nujnemu (“Moral bi zamenjati avto, ker zdaj tvegam, da bom šel peš. Če bi imel denar, bi ga….”).
In obstajajo tudi taki, ki to govorijo s prepričanjem, z zavistjo, jezo, ljubosumjem do tistih, ki imajo določene ekonomske možnosti (»Če bi imel ves denar, ki ga ima on, bi videl, kaj bi jaz zmogel več kot on, jaz bi ga porabil za pametne stvar, pa kaj mu koristi, saj na koncu ga čaka enaka usoda, nekaj kubikov zemlje nad krsto!« “). Končno so tudi tisti, ki misli na bogastvo zaupajo razmišljanjem o maksimalnih sistemih življenja, zlasti o sreči, (“Ne verjamem tistim, ki trdijo nasprotno: po moje denar osreči človeka, in si lahko privoščiš, kar hočeš. Vsekakor po smrti ne ostane nič, zato je bolje uživati tukaj”) ali kot njegov antagonist (“Lahko imaš vse dobrine tega sveta, a zagotovo ni denar in bogastvo za ustvarjanje sreče. Tudi zato, ker od tam ne prinašamo ničesar …«). In najbolj čudno je, da obe ti »duši« (tista, ki zavida bogastvu drugih, in tista, ki ju ignorira), prideta do istega zaključka: bogastvo ni večno, nima nič opraviti z večnostjo.
Lukov evangelij
Tisti, ki imamo radi te teme, povezane z uporabo dobrin in odnosom do bogastva, si bomo letos imeli kaj privoščiti ob poslušanju Lukovega evangelija. Pravzaprav se noben evangelist, kot je on, ni dotaknil te teme, niti s svetlimi niti dramatičnimi toni, z ostrimi sodbami proti bogastvu, izražene v nekaterih slavnih prispodobah: ena, ki o dobro poznamo o ubogem Lazarju in bogatašu, ki spozna onkraj, da je samo zaradi bogatstva obsojen na večno smrt in naj bi Lazar posvaril njegove brate, ki enako živijo kot on, da naj spremenijo svoje življenje. Grozno … kdo od nas bi imel pogum uporabiti take sodbe? Zakaj soditi tiste, ki imajo veliko premoženja? Kvečjemu je vse mogoče zaupati brezbrižnosti in zadostnosti. »Ali so bogati takšni? Prav dobro je zanje, saj s svojim denarjem delajo, kar hočejo, le da je pošteno zaslužen … Če ga imajo, imajo srečo.” »Blagor jim«, tako bi lahko rekli bogatim.
Potem pa poslušamo evangelij, kot je današnji, in pridemo do zaključka, da je morda prispodoba o bogatašu, ki govori o posmrtnem življenju, še boljša, zato je še čas za razmišljanje« … Ampak današnji evangelij govori o sedanjosti in tudi če uporablja kakšne glagole, ki označujejo prihodnosti, se še vedno nanaša na našo zemeljsko stvarnost. In na to našo zemeljsko realnost pade jasna, kategorična delitev, kot sekira, na revne in bogate, na lačne in site, na tiste, ki jokajo in tiste, ki se smejijo, na tiste, ki so osovraženi in obrekovani in tisti, ki so blagoslovljeni. Eni od dveh kategorij pravi »blagor vam«; drugemu “gorje tebi”. In glede na zgornje govore, naj se človeško gledano takoj odpravimo iskati bogate v kategoriji “blagoslovljen si”: a odkrijemo, da jih ni.
Kategorija “gorje vam”
Pravo presenečenje. Ali pa morda ne: ni tako presenetljivo, da bogati v tem odlomku iz evangelija ne sodijo v kategorijo »blagor vam«, temveč v kategorijo »gorje vam«. Kajti Lukov govor ni le govor »iz evangelija« ali »zamišljenih ljudi cerkve«, še manj pa celo sociološki, revolucionarni ali še huje anarhistični, boljševiški ali levičarski govor. O, ja: ker ta “teža” ni neposredna grožnja bogatim, sitim in iskalcem užitka, nanje opozarjajo ljudje, ki jih bodo prisilili, da dajo odgovor za svoja dejanja. Ne. To “gorje” ima pomen bolj kot “žalost”. Luka s to »težavo« označi z »ojoj, gorje!«: In tu je v ozadju pogrebno objokovanja v nekaterih kulturah »lugentes (»objokovalci« – od lat.besede lugere – žalovati)«, po naše naricanje, torej tistih ljudi, ki so na pogrebu ustvarili odlično koreografijo bolečine spremljati krsto z velikim jokom in stokom, da s tem poudarijo nesrečno stanje pokojnika, ubogega pred ničevostjo, ki ga je ovila, manj srečnega od tistih, ki so v dobrem ali slabem še vedno imeli pri sebi največje dobro – ker so pač še živi. Tukaj mislimo na iskalce užitkov, ki so siti, bogati, to »gorje« v Lukovem evangeliju zveni bolj v pomenu »ubogi, – tvoje stanje je smrtno stanje«. In to, ne zato, da bi grozil ali želel smolo, ampak samo zato, da bi se seznanil s tem, kaj pomeni imeti obilje materialnih dobrin, ki jih imaše samo zase.
Svet bogastva
Na začetku našega razmišljanja sem morda izzval koga od bralcev, da naj zatrdi, da še nikoli v življenju ni zavidal bogatašu; zdaj bi namesto tega izzval vsakogar, ki pa so mu dane materialne dobrine, in naj pove, ali je njegovo stanje resnično in globoko pogoj “blaženosti”, glede na to, kaj se vrti okoli sveta bogastva.
Od »manj dramatičnih« stvari (plačevanje velikih davkov na tisto, kar ima v lasti), do tistih, ki so nekoliko bolj obremenjujoče (donosno upravljanje nepremičnin, hkrati pa se izogibati stečaju), do težavnih situaciji (obramba premoženja pred napadi kriminalcev, tatov z belimi ovratniki, pa pranje denarja, da ti ga ne obdavči država), do tistih, ki so resnično boleči, ker spodkopavajo spokojnost družinskih članov, čustvenih in ljubezenskih odnosov med ljudmi. Kdor je vpleten v spore v zvezi z dedovanjem, ve o kakšni drami govorim….
Zato zaključujem z eno od anekdot, ki je morda najboljši komentar na vse, kar nam je danes povedal evangelij.
Neki znanec, najmlajši od šestih bratov, je moral s preostalimi petimi skleniti dogovor za blago, ki bi jim ga oče, vdovec, kmalu zapusti v dediščino. A oče je opazil, da se je med otroki že začelo širiti nezadovoljstvo in prepiri: nekaj, kar ga je v notranjosti uničevalo. Do tega nikoli ni hotel priti: a na koncu so ga otroci prepričali, naj gre k notarju, da bi pravično razdelil premoženje in bi se tako izognili sporom med njimi. Ko ga je torej notar pred otroki prosil, naj izrazi svoje želje, so bile to njegove besede: »Gospod notar, ne vem, kaj naj rečem. Vem samo eno: lahko sestavite seznam mojega premoženja, a če mi vendarle ostane le še en star pokvarjen stol, ga bom tudi tega razdelil na šest enakih delov, da ne bom videl svojih otrok v težavah, ki se prepirajo zaradi štirih cunj.”
Blagor ubogim, pravzaprav …
