V mesecu marcu se o ženskah veliko pogovarjamo. Tudi sama imam kar nekaj pogovornih večerov, predavanj. Trilogija Ogenj, rit in kače niso za igrače – kot kaže – ne izgublja aktualnosti.
Še več: nekatera vprašanja o odnosu med moškim in žensko poskuša znova odpirati. To se mi zdi zelo prav. Ni vse črno in ni vse le belo. Vesela sem, celo zelo srečna, da k razumevanju teh odnosov vsaj mičkeno prispevam. Več, kot bomo vedeli o preteklosti, o ženski, ki je v 100 letih prehodila precej trnovo pot, lažje jo bomo razumeli danes; v vsem, kar se dogaja dobrega in tudi v vsem, do česar smo lahko tudi kritični.
Kakor daleč mi seže spomin, lasten, ali tisti – iz pripovedovanj – so si ženske želele več pravic. Želele so, da bi bile bolj enakopravne, upoštevane, bolj cenjene. Ne pomnim pa, da bi kdaj slišala, da bi želele biti moškemu enake, tako kot poslušamo danes. Enake v čem? Biti enakopraven ni isto, kot biti enak.
Naše prednice so imele zelo izrazit preživetveni nagon. Niso bile navajene jamrat, zlepa jim ni padlo na pamet, da bi prelagale težke odločitve na druga ramena. Že od malih nog so jih učili, da bo trpljenje njihova spremljevalka.
Ko so bile majhne punčke, so se učile kuhanja, pospravljanja, šivanja. Poslušale so bolj ali manj odkrite namige, da je lahko le ”pridno in pošteno dekle nekoč tudi dobra žena”. Fantje so lahko imeli predzakonske spolne izkušnje, one bog ne daj. Nedolžnost je bila še v času moje mladosti svetinja, s katero so polnili naša ušesa.
Ko sem bila dekle, ni bilo spodobno, da bi šla sama na kavo v lokal. Starejši, tudi ženske, so se zgražali, če smo deklice nosile hlače. Ko sem se vpisala na gimnazijo, se je ena od maminih prijateljic držala za glavo: ”Svet drvi v maloro, če bodo babe študirale!”
Pa se to ni dogajalo pred tisoč leti, dogajalo se je ”ravnokar”!
Preberite zapis v celoti tukaj.
Piše Milena Miklavčič
