Zgodovinar Jože Pirjevec je v knjigi Trst je naš zapisal, da se je 2. maja 1945 v Trstu še posebno razmahnila ≫čistka≪, ki je trajala do 10. maja 1945. Zanjo so se odločile beograjske in ljubljanske oblasti. Zajela je približno 18.000 ljudi. Večina je bila takoj izpuščena. Od tistih, ki so jih zadržali, jih je nekaj sto končalo v kraških jamah, imenovanih ≫fojbe≪.
Množične aretacije, ki so jih izvrševali OZNA, KNOJ in drugi represivni organi ≫ljudske zaščite≪, so ustvarile ozračje terorja, ki je negativno vplivalo na odnos večine prebivalstva do novih ≫gospodarjev≪. Člani OZNE so vdirali v prazna stanovanja – pogosto židovska – in grabili, kar je bilo mogoče: radijske aparate, obleke, posteljnino, denar in dragocenosti. Tisti višjega ranga so se specializirali na umetnine, nakit, stroje in znanstvene inštrumente. Vsako noč so se dolge vrste najrazličnejših vozil, natovorjenih s plenom, usmerjale proti Lipici in Kozini in od tu naprej v notranjost Slovenije.
Tržaški škof Antonio Santin je povedal, da je bilo ob prihodu IV. armade in IX. Korpusa v Trst za Jugoslavijo kar 75 odstotkov Tržačanov: ≫Toda, kadar je OZNA začela posnemati fašistične metode in lagerje, so sami tržaški komunisti izgubili voljo za Jugoslavijo.≪
Fotografija: Wikipedija
