Saša Martelanc  (spomini na tržaškega prijatelja)

Saša Martelanc (foto: Novi Glas)

Nedavno tega nas je v 85. letu starosti za zmeraj zapustil prijatelj, sošolec, zaveden tržaški Slovenec, dejaven in ugleden vsestranski kulturnik in novinar Saši Martelanc. Rodil se je 22. 9. 1934 v Ljubljani, leta 1948 pa se je odselil v Trst, od koder je izvirala njegova družina. Spoznala sva se v ulici Starega Lazareta, v prvi povojni generaciji dijakov tržaške klasične gimnazije v času, ko so po zaslugi dalekovidnih domoljubnih ljudi in ob podpori Zavezniške vojaške uprave eden za drugim nastajali novi slovenski šolski zavodi na Tržaškem in Goriškem. Ob sošolcih iz Trsta in Krasa se nas je takrat zbralo tudi nekaj Istranov iz bivše Cone B STO. Prek nas so naši preprosti kmečki starši uresničevali svoje sanje po izobrazbi, ki jih sami kot generacija dveh vojn in dveh uničenj niso mogli udejaniti. Rasli smo ob profesorjih ii begunske diaspore Jožetu Peterlinu, ki je iz slehernega slovenskega stavka znal pričarati pravo melodijo,  in prof. Otonu Muhru, ki je učenje klasičnih jezikov spremenil v ure našega duhovnega zorenja ter nam je s svojo štajersko

Saša Martelanc (foto: Novi Glas)

odrezavostjo in blago robatostjo vsajal v zavest zrno skepse in ravnal naše še neizoblikovane hrbtenice. Istrani smo doživljali naše šolanje kot pravo razkošje in smo bili pripravljeni plačati zanj visoko ceno. Spričo železne zavese in slabih prometnih povezav smo si nekateri v določenem obdobju nakopali skoraj petindvajset kilometrov vožnje dnevno s kolesom v vsako smer, ob vsakršnih vremenskih prilikah, burji, mrazu, dežju, soncu in vročini. In to ob zaostrenem režimu na bloku, ko se je pisalo mračno leto 1948 in je legla na naš prostor težka železna zavesa, ter so nas na poti v šolo sicer spustili normalno naprej, domov grede pa nas je pogosto zadel krut režim »en potnik na uro« z namenom, da bi nas utrudili in odvrnili od šolanja v »stokrat prekletem kapitalistični svetu«. Saši je iskreno sočustvoval z menoj, ko me je gledal, kako prihajam v šolo preznojen, premočen, premražen in lačen ter je mesece in mesece nesebično delil z menoj svojo malico, kar vse je ustvarilo med nama globoke človeške vezi.

Po maturi 1953. leta so bila najina in siceršnja srečanja s sošolci kako poldrugo desetletje izjema, tako zaradi železne zavese, kot tudi zaradi tega, ker smo se vsak na svoji strani meje pognali v vrtinec življenja, novim izkušnjam in zrelostnim izpitom naproti. Ko je politična zmrzal nekoliko popustila, se je prvo skupno srečanje zgodilo na Vzročku  ob izviru Rižane, na kar so si vsakih pet let sledila nova srečanja, izmenično na eni in drugi strani meje, in z njimi tudi vse pogostejši in tesnejši osebni stiki in izmenjave s širšo tržaško in goriško slovensko srenjo. Slovenska politična pomlad in vse, kar ji je sledilo, nas je še trdneje povezala med seboj. Bolj intuitivno kot razumsko smo dojeli, da se nam dogaja nekaj velikega. Najino prijateljstvo s Sašijem se je ob vsem tem dogajanju še dodatno okrepilo. Začela so romati pisma pa kak obisk na domu in vedno sva si imela veliko povedati. Maja meseca 1989 se je v enem pismu najprej potožil, kako je po maturi »sanjal o slavistiki v Ljubljani«, a so te sanje propadle zaradi politične stigmatizacije. Njegova ljubezen do jezika pa zaradi tega ni splahnela, saj odlikuje njegova publicistična in literarna dela »bogat in večkrat kar pesniški jezik«. Zahvalil se je najprej »naključju, da je pred štirimi desetletji padel v tisti čudoviti čas«, meni pa, da sem mu bil in ostal prijatelj« ter pribil, »da si imava še veliko povedati«. V enem od mojih pisem pa sem ga, po njegovih besedah sodeč, osrečil s pripovedovanjem, »kako sem na dan prvih svobodnih volitev oblekel kmašno obleko in odšel na volišče…Pa kako da sem ta dan doživljal kot praznik, skoraj tako kot Veliko noč v otroštvu, in kako so ljudje prihajali in odhajali z volišča slovesno in zbrano…, kot pri svetem opravilu.., in ko smo se srečevali na ulici in nejeverno zrli drug v drugega, je bil med najpogostejšimi stavki, ki smo si jih rekli, ta, da je spet vredno živeti«. V njegovih odzivih na ta sporočila je bilo čutiti, da je ob teh velikih dogodkih z nami vred tudi on žarel od sreče. Na enem od naših rednih srečanj, to pot na turistični kmetiji »Na Brdi«, nad zaselkom Miši pri Dekanih, avgusta 1993, sem zaključil kratek pozdravni nagovor z besedami, »da je naš današnji jubilej zaznamovan tudi z veličastnim mejnikom  v zgodovini našega naroda, saj smo prvič skupaj na tleh neodvisne in suverene slovenske države. Daj Bog, da bi si nihče nikoli več ne drznil ogroziti teh naših drago in težko dosanjanih sanj«. Ko sva se ob tem pogledala, sem opazil, da so se mu oči orosile.

Sašijevega bogatega kulturnega ustvarjanja med našimi rojaki v Trstu ter njegovega publicističnega in literarnega opusa, s prejetimi priznanji, ne bom omenjal, ker je bilo o tem že veliko napisanega. Lahko bi dodal oz. ponovil le to, da je bil odličen novinar z »izbrušenim slogom«, da mu je bil slovenski jezik svetinja, da je rad opisoval srečanja »z dragimi in v srcu bogatimi preprostimi ljudmi, ki v človeku zbudijo spoštovanje«, in to z mojstrsko pisateljsko veščino in resnobnostjo ter z vero v človeka in njegovo dostojanstvo, a tudi ne brez kake šegave domislice. Spremno besedo k moji avtobiografski knjigi Stati v areni pa je npr. zaključil z ganljivimi besedami, da so v njej določeni odlomki »polni resnične miline in pretresljive iskrenosti, da v bralcu zabrni nekaj pristnega…, in da je imel s tistim branjem nekaj polnih ur bogatega doživljanja«. To je bil naš prijatelj Saši, ki se ja ravnokar poslovil od nas in ga bomo ohranili v najlepšem spominu.

Koper, avgust 2019                                                                    Milan Gregorič

Ne spreglejte
Naloži več