Opatija, hrvaško morje. Nedelja v eni od tamkajšnjih restavraciji. Človek pri sosednji mizi nas posluša in se opogumi: “Oprostite, poslušam “ja” in “ja”, potem pa ne razumem več.”
“Seveda gospod, ja nam je ostal še iz časa Avstrije, sicer pa ostalo nadaljujemo po slovensko,” mu odvrnem.
“Ja, pa tudi nemško lepo govorite,” pripomni. Čutil sem, da me je pohvalil, ker je želel malo poklepetati z mano.
Človek se mi je zdel korekten in žena ob njem tudi, pa smo nadaljevali. Rekel sem mu, da je to nam najbližje morje in ob nedeljah zahajam sem z družino, tako kakor tudi mnogi drugi Slovenci. Sicer pa tudi Italijanov in Avstrijcev ne manjka.
“Že, že” je odvrnil, “saj tudi nam iz Bavarske ni ravno daleč le, da je nekaj pred hrvaško mejo “relicate terra”.”
Pobrskal sem malce po mojih šolskih časih, da sem se spomnil pomena izraza in se kaj kmalu spomnil, da bi to pomenilo “zapuščena zemlja”. Verjetno me s tem ni hotel užaliti.
“Hiše so popleskane, nekaj je tudi novih. Toda cesta, bojim se je kot hudič križa. Do Postojne se lepo in hitro pride, le od Postojne mimo Ilirske Bistrice do Opatije je cela večnost. Sicer za ta košček porabimo več časa, kot iz Avstrije do Postojne. Kako, da nobenega ne briga, saj tu je veliko denarja, ki čaka na ceste, pa evropska nepovratna sredstva. Saj vaši ljudje tudi hodijo v Bruselj in vedo kaj to je. Ja kje pa so vaši gospodarji?” je z vidnim zanimanjem nadaljeval.
“Ni jih,” sem se nasmejal. “Vam seveda mogoče ni znano, da je Slovence že Adolf označil za dobre sluge ter slabe gospodarje. Ko ste se peljali iz Postojne naprej proti Hrvaški, ste se peljali po stari avstrijski cesti, če ne celo po stari rimski. Rupa po moje ni bila deležna pravega prevoda, saj ni v luknji (Roupteae). V latinščini še zdaleč ne pomeni luknja temveč cestni prelaz.” sem mu razložil.
“Ni mogoče” mi je odvrnil, “pa saj v Sloveniji ni bilo vojne, da bi morali vračati denar in niti rušenja ne.”
“Ja, premajhen sem, da bi vam govoril o denarju, mogoče pa so se, odkar smo postali Balkanci, nekateri vsega naučili, tudi potipati visoke vsote denarja.” sem mu odgovoril.
“Ja, ja, če se vrneva nazaj na cesto. Imate vi še kakšno upanje, da bo kdaj vaša vlada razpravljala o tej cesti, čez te pozabljene kraje?” ga je zanimalo.
“Vem, da je že bila v proračunu, pa potem vedno odmaknjena. Mislim, da jaz tega ne bom dočakal. Naš “dragi” Golob je rekel, da se bo poletnim kolonam izognil tako, da bo dal avte na vlak,” sem mu odvrnil.
“Smešno, saj nimate infrastrukture za to. To izgleda kot besede izmikanja. Kje prikladnost postaj in tudi posebnih vagonov, menda tega nimate?” je spraševal.
“Mislim, da imate prav. Veste, saj avtocesta niti ne bi bila toliko draga. Mogoče 25 do 30 kilometrov od Postojne naprej, ob robu gozda, minirat, ravnat, “peštat”. Cena zemlje mogoče (“ničija zemlja”). Pri Ilirski Bistrici viadukt v obe smeri,” sem na glas razmišljal.
“Jaz bi zelo rad, da bi se to zgodilo, saj še nisem toliko star. Potem bi kar večkrat prišel sem. Mogoče pa bi bilo to dobro tudi za vaše kraje,” mi je odvrnil.
“Naših zapuščenih krajev,” sem se mu nasmejal.
“Veste, zadovoljen sem najinega kramljanja. Takšni ljudje kot ste vi, gospod, so pa zelo redki in zelo bi rad, da bi se še kdaj tu našli,” je zaključil najin pogovor.
Avtor: Joško Vardjan, Ilirska Bistrica
Pismo hranimo v uredništvu.
Fotografija je simbolična
