Današnje bogoslužje preveva vzdušje veselja: smo na polovici adventne poti in spodbuda k izražanju sreče, hvaležnosti, ker je Gospod pred vrati, odmeva v berilih, ki uvajajo evangelij: Sofonijevo prerokbo v berilu apostola Pavla Filipljanom.
Sofonija, mali prerok, ki je živel približno 6 stoletij. pred Kristusom je bilo naslovljeno na ljudstvo, ki je čistost vere onesnažilo s poganskimi kulti kanaanskega in asirskega izvora. Prerok piše v letih izgona v Babilon: čas velike politične nestabilnosti, resne gospodarske krize, družbenega razpada, pokvarjenosti običajev in verske krize. Skratka, vse sestavine so bile, da se prepustiš obupu in čakaš na konec.
Toda Sofonija se odzove in prosi svoje brate, naj ne bodo malodušni – dobesedno “naj vam ne padejo roke” -; nasprotno, navdihnjeni pisatelj nas celo poziva, naj dvignemo glave, (ker) je odrešitev blizu! V resnici je kmalu zatem prišla osvoboditev, dejstvo, ki je vse presenetilo; deloma zato, ker na to ni nihče več upal; zdaj so se navadili živeti daleč od Jeruzalema, … To je bil začetek tega, kar bo stoletja kasneje po vsem svetu znano kot velika judovska diaspora.
Še bolj pa je Božje ljudstvo presenetilo dejstvo, da je osvoboditev prišla od nikogar drugega kot od tujca, perzijskega kralja Kira, Mesija “sui generis”, ki je prišel od daleč …
Ko sem razmišljal o Sofonijevi prerokbi, mi je prišel na misel še en svetopisemski odlomek iz Matejevega evangelija, v katerem Jezus opominja tiste, ki so zaradi svoje vere preganjani in neupravičeno obtoženi, naj se veselijo, ker bo njihova nagrada velika (glej Mt 5).
Sveti Pavel zato opominja naj bodo vedno srečni in ljubeči; celo pričakuje prijaznost kot posebnost vsakega kristjana.
Velika prijaznost! redka vrlina, tudi med kristjani; Prepričana sem, da je lažje ljubiti kot biti ljubljen… Ljubezen je rezultat globokega, nenehnega dela na sebi, blažiti grobost svojega značaja, se predajati naklonjenosti drugih, nižati svoje obrambe, No, lahko bi bilo tudi prijetno odkritje … navsezadnje govorimo o ljubezni. Ste že slišali za “serendipita”? To je prečrkovanje iz angleškega serendipity, je sposobnost – ali sreča? – do nepričakovanih odkritij, tako veselih kot priložnostnih, medtem ko iščeš nekaj drugega … Ta neologizem, ki se uporablja predvsem na znanstvenem področju je sposobnost zaznavanja interpretacije pojava, ki se je zgodil popolnoma naključno med znanstvenim raziskovanjem, usmerjenim na druga področja raziskovanja
Seveda tiste, ki so po naravi – pa tudi zaradi pomanjkanja poguma – nezaupljivi do novosti, tiste, ki vse načrtujejo, tudi naklonjenosti, da ne bi bilo presenečenj, tiste, ki novosti nevtralizirajo in jih vračajo v “déjà vu”, ne bodo nikoli naužili nepričakovanih radosti, s katerimi nagradijo le tiste, ki ljubijo izzive raziskovanja, ki zavračajo rutino vedno istega, ki se odrekajo (vedno) nadzoru nad dejstvi in ljudmi,… Npr. prispodobe o nebeškem kraljestvu, opišite ga natančno v smislu naključnega odkritja (glej Mt 13).
Zavedam se, da se razprava obrača v smeri, ki zaide izven ustaljenih tirnic – Beseda tretje adventne nedelje -, škoda, tematika je namreč zahtevna…
Zato se vrnem k bistvu in se poglobim v evangelij po Luku, 3. poglavje: smo na bregovih Jordana, kjer je krščeval Janez Krstnik. Zaključek zgodbe je osupljiv: »Janez je oznanjal ljudstvu z mnogimi opomini.«: evangelizirati pomeni oznanjati Jezusov evangelij; ampak Janez ga sploh ni srečal, Jezusa namreč… kako je lahko oznanjal njegov evangelij?
Verjetno je Luka uporabil glagol v širšem pomenu, v smislu oznanjevanja novega nauka, tako novega in osvobajajočega, da so med (Krstnikovimi) poslušalci mnogi mislili, da je on pričakovani Mesija.
Ko je Janez začutil nesporazum, je iz dolžnosti poštenja takoj reagiral: »Jaz vas krstim z vodo; prihaja pa močnejši od mene, ki mu nisem vreden odvezati jermena na sandalih. On vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. V roki drži velnico da očisti gumno in spravi pšenico v svojo kaščo; slamo pa bo zažgal z neugasljivim ognjem.«.
In ko že govorimo o naključju, kdo ve, ali je bilo za Janeza vir veselja, ko je izvedel, da Jezus ni storil ničesar od vsega, kar je napovedal; nasprotno, sin tesarja iz Nazareta je učence opominjal, naj ne bodo nepotrpežljivi, da bi ločili zlo od dobrega, (prilika o ljulki in pšenici) ampak naj počakajo na vrnitev Gospoda: On bo poskrbel za to, ob zadnji sodbi, da bo očistil vseh zločine in škandale sveta, tako kot kmet loči pšenico od plevela, položi pšenico v skednje in sežge plevel v ognju (glej Mt 13,24-43).
Razen če je Krstnik dejansko mislil na končni Kristusov prihod …
Očitno niti on ni bil pripravljen na takojšen (in ne dokončen) prihod Mesija.
Prihod, ki je vse ujel nepripravljene in zmedel revne in bogate, preproste ljudi in duhovnike, gospodarje postave in politike, vojake in kralje.
Nekateri so bili pozitivno navdušeni – revni, bolni, jetniki,… -; drugi so bili prestrašeni, mu niso hoteli verjeti in so se odločili, da ga bodo utišali, kot to počnejo z glasom, ki poje iz refrena. Izvirnost je vedno strašljiva, še posebej v Cerkvi pravilno mislečih ljudi …
In vi in mi, kaj imamo raje: kazen, ki loči dobre od slabih, poštene od goljufov, dobre ljudi od slabih,… po Janezu Krstniku; ali Jezusu iz evangelija s svojo krotkostjo, neuklonljivo voljo, da se podari s telesom in dušo, z odločnostjo, da vedno vsem odpusti, začenši s tistimi, ki si ne zaslužijo usmiljenja?
Čez manj kot 9 dni bo spet božič: in spet smo poklicani, da premišljujemo o absolutni razliki med Božjimi in našimi mislimi, med Njegovimi in našimi pričakovanji, med Njegovo odsotnostjo zahtev do nas in našimi zahtevami do Njega – in tam jih je veliko! -… Bomo letos zmogli znižati svojo obrambo, da bi se pustili ljubiti, take kot smo, od Boga in od drugih?
