Tokrat brez rokavic

Nesramne in neresnične izjave predsednika Evropskega parlamenta Antonija Tajanija, ki jih je izrekel v Bazovici 10. februarja so nas, še posebej Primorce, globoko prizadele in dvignile pokonci. So namreč neresnične, arogantne in nevredne človeka, ki, žal, ima v Evropski uniji visok položaj. To je še bolj obremenjujoče. Njegovo sluzasto opravičilo je nesprejemljivo in odraz ozkega in zavajajočega pogleda na zgodovino fašizma, ki smo jo petindvajset let doživljali prav Primorci.

Upam in pričakujem, da bodo naši evropski poslanci in tudi drugi, ne glede na politično pripadnost, zahtevali odstop Antonija Tajanija tudi glede na to, ker fašistični  zločinci niso bili še nikoli kaznovani za svoja dejanja. Govoriti o italijanski Istri in Dalmaciji leta 2019 in o tem, da je šlo pri fojbah z naše strani za etično čiščenje Italijanov, kot smo slišali iz Bazovice, je milo rečeno imeti za norca vso Evropo.

Da ne bi pozabili, kdo in kako je zaukazal genocid nad Slovenci, naj navedem le nekaj  fašističnih genocidnih ukazov, ki nam jih je leta 2009 povedal v govoru na Nanosu naš veliki domoljub, slovenski pisatelj dramaturg, scenarist in urednik Saša  Vuga  v spomin na prvo večjo  partizanko bitko na Primorskem, ki je bila 18.4.1942 na gori upora Nanosu. Ob njegovem govoru smo imeli kurjo polt in v naših dušah je bil mraz. Takole nam je med drugim, govoril:

  1. V Dnevnikugrofa Ciana, Mussolinijevega zeta in ministra beremo za dan 5. januar 1942, ko je sprejemal tajnika fašistov Julijske krajine, naslednje: »Vidussoni mi je razložil krvave namere proti Slovencem. Namerava  vse pobiti. Opozoril sem ga, da jih je milijon. Ni važno, je odločno odgovoril, delati moramo tako kot naši v Afriki – vse pokončati.
  2. Čas poniževanj. Preganjanj. Mučenj – groženj, kakršno sem slišal, šolar, 1942 leta iz vladne palače v Gorici iz Mussolinijevih ust. In do smrti bom pričal o tem. Rjovel je: Bisogna sterminare tutti i maschi di guera maledetta razza!« -Treba je iztrebiti vse moške (ali samce) tega prekletega plemena (ali pasme)! Skakal je po balkonu. Besnel. Mahal s pestjo – ni vedel, da bo čez tri leta visel kot zaklana mrhovina sredi Milana. Ampak to ni bila cirkuška komedija. Bila je groteskna tragedija. Zakaj od tega klovnovskega kričanja je umrlo na tisoče slovenskih ljudi.
  3. Iz bele Ljubljane je leta l942 visoki komisar poslal v Rim ta načrt: »Vprašanje slovenskega naroda se lahko razreši po enem od naslednjih načinov: 1. Da ga uničimo. 2. Da ga razselimo. 3. da ga povsem asimiliramo. Moramo se samo odločiti za smer, ki jo bomo ubrali«.
  4. Ne pozabimo na Mussolinijevo pismo v Ljubljano, prav tako leta l942: Pobijajte razumnike – zakaj narod brez pastirjev je trop neumnih ovc!

Znana mam je tudi izjava nekdanjega predsednika Italije Napolitana, ki je pred leti javno izjavil, da so bili naši ljudje po zaporih v Italiji na letoviščih.Take počitnice je preživljal moj stari oče Janez Bajc, ki so ga italijanske oblasti aretirale  že 3. aprila 1941 in ga zaprle v goriške zapore kot nevaren element. Kasneje je bil določen za internacijo v Castello di Montalbano (Firence). Novembra 1942 so ga kot konfiniranca odpeljali na otok Ustica pri Palermu, kjer je hudo zbolel in bil l3. junija 1943 skupaj s 500 drugimi interniranci prepeljan v novo taborišče oz. letoviščeChiesanuova pri Padovi. Domov se je vrnil septembra 1943 skoraj nespoznan, star 63 let. Med tem mu je umrla žena, niso ga pustili niti na pogreb. Pa to ni bilo še dovolj. Fašizem smo v naši hiši okusili že leta 1928, ko je zaradi fašizma  tragično umrl pri 24-tih letih prvi sin Janeza Bajca, pesnik, novinar, študent prava v Padovi in organizator Tigra na Vipavskem Drago Bajc. V uporu proti fašizmu je bil ubit tudi Janezov drugi sin Milan, udeleženec nanoške bitke in padel v partizanih leta 1943. Toda to še ni bilo vse.

Tudi moja mama Olga je bila v italijanskem letovišču. Ponoči  so jo fašisti aretirali in meni, nedonošeni hčerkici, stari leto dni, odpeljali mamo in druge vipavske  matere, žene in dekleta, v taborišče Fraschette di Alatri, kjer je bilo 7.000 letoviščarjev.Podobnih lagerjev je bilo v Italiji še 133. Toso izkušnje fašizma samo ene primorske družine in le majhen vzorec, kako je izgledal fašizem v naših krajih. Vemo, kje se je rodil in kdo ga je vodil. In za konec se sprašujem, kako je mogoče, da predsednik Evropskega parlamenta tega ne ve? Ali, bolje rečeno, zakaj noče vedeti? In zanimivo je dejstvo, da je pod pritiskom moral dvakrat pojasnjevati javno izrečene besede, izgovorjene v Bazovici, kar v diplomaciji ni ravno vsak dan. Ne morem verjeti, da prve izjave v Bazovici ni sestavil premišljeno in brez razloga in da je vedel o čem govori.

Zato je njegovo opravičilo nesprejemljivo in zgodovinsko neargumentirano in bi moral čutiti posledice z odstopom. To si dovolim napisati in imam pravico glede na  težke družinske izkušnje fašizma, to tudi tako komentirati. Italija se nikoli ni opravičila za gorje, ki ga je storila našim ljudem, kaj šele, da bi to gorje tudi kdaj finančno povrnila. Italijanska politika se je že večkrat obnašala podobno kot njen predsednik Napolitano in sedanji predsednik Evropskega parlamenta Tajani. Naj tega ne pozabijo  naši evropski poslanci in naši politiki v Sloveniji. To od njih pričakujemo vsi, ki smo fašizem okusili na lastni koži. In ni nas malo. Slovenski zunanji minister Cerar je lahko sprejel opravičilo Tajanija, ker fašizma ni še okusil. Jaz pa tega opravičila ne morem sprejeti zaradi težkih negativnih posledic vse naše družine in trpljenja Primorcev pod  italijansko zasedbo naših krajev po koncu prve svetovne vojne.

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več