Ali se vendarle kaj premika pri pokrajinah

“Pokrajine bi morala država kar ustanoviti. Nič filozofiranja,” je na dušo svojim nekdanjim kolegom na kongresu slovenskih občin popihal predsednik vlade Marjan Šarec. Dodatno pa je župansko pokrajinsko vnemo dan kasneje podžgal še predsednik republike Borut Pahor, ko je dejal, da je zdaj najboljši čas za ponoven poskus ustanovitve pokrajin. “Pred nami bo strma in tvegana pot. A je vredno poskusiti, če smo prepričani, da je projekt pokrajin dober.”

Tudi župani vse bolj poudarjajo problematiko države na katero Zveza za Primorsko (ZZP) opozarja že od osamosvojitve Slovenije naprej. Novomeški župan Gregor Macedoni o pričakovanjih do nove vlade pravi: »Zelo pozitivno bom presenečen, če posameznik in nekaj članov vlade res lahko spremenijo smer; Slovenija je namreč zelo centralistično zastavljena. Vemo, da se v Sloveniji od vseh pobranih davkov le desetina vrne na lokalno raven. To nas uvršča v združbo pretežno nerazvitih držav. Bolj razvite države dajejo več na decentralizacijo in imajo na več ravneh razvito lokalno samoupravo. Zato mislim, da je to velik izziv za predsednika vlade Marjana Šarca, glede na to, da prihaja iz županskih vrst. Gre za izziv, da se splošni trend državne uprave, ki se upira decentralizaciji, obrne v drugo smer.«

Nobeni vladi še ni uspelo

Macedoni nadaljuje: »Občine so se ustanavljale v državnem zboru in tudi regije se bodo morale ustanavljati v državnem zboru. Regije so naslednja razvojna priložnost Slovenije. Tudi manjše občine so bile odgovor na razvojne težave manjših krajev. To nalogo so manjše občine dobro opravile. Toda ko pridemo do širših razvojnih projektov, virtualne razvojne regije ne zadoščajo. Potrebujemo pravno-formalne oblike regijskega organiziranja. Verjamem, da bo državi težko prepustiti del nalog in jih prepustiti občinam in regijam. Regije so res potrebne v številnih pogledih. Sam se pogosto ukvarjam z izzivi, kjer je država preveč oddaljena, da bi se za nas zavzela v Bruslju; sami pa smo kot občina premajhni, da bi bili sogovornik Evropski komisiji. Navsezadnje pogosto slišimo, da imamo Evropo regij.«

Indikativna je tudi izjava nekdanjega ministra Ivana Žagarja, ki je projekt pokrajin pripeljal najbolj daleč: »Če vse politične stranke ugotavljajo, da je manko pokrajin velik hendikep – ne nazadnje se to kaže pri vseh pomembnih zadevah, potem politika ne bi smela imeti polnih ust o podpori pokrajinam s figo v žepu. Je pa ob ustanavljanju pokrajin, zame, bolj kot število pomembno, ali bodo avtonomne v svojem delovanju in seveda tudi pri financah. Pomembni sta njihova vsebina in razvojna svoboda.«

Da bi bilo pokrajine nujno ustanoviti že v prvih poosamosvojitvenih letih, saj bi te pripomogle k skladnejšemu regionalnemu razvoju, že dve desetletji poudarjajo ne le politiki ZZP, ampak tudi strokovnjaki s področja lokalne samouprave. Za politiko pa je doslej ob vsakokratnem poskusu ustanavljanja pokrajin vselej pred pokrajinsko vsebino zmagal prepir o tem, koliko bi bilo pokrajin in kje bi bili njihovi sedeži. Poleg tega pa je za njihovo ustanovitev potrebnih 60 poslanskih glasov.

Da bi dejansko prišlo do ustanovitve pokrajin bi se morali po večinskem razmišljanju le še dogovoriti o zakonu o ustanovitvi pokrajin, ki določa njihovo število, območja in sedeže.” A prav pri slednjem se je večkrat zalomilo, tudi leta 2008, ko je bila Slovenija najbližje ustanovitvi pokrajin. To je po mojem mnenju temeljna napačna predpostavka za dejansko ustanovitev pokrajin.

Ključ rešitve

V nadaljevanju po točkah podajam spremembe, ki so nujne pred debato o številu pokrajin. Ključno je finančno opismenjevanje državljanov in seznanjanje z decentraliziranimi modeli opravljanja v  državah resnične blaginje za večino prebivalstva (npr. Švica, Danska in Belgija).

Namesto šest do osem pokrajin, kot so jih zagovarjali strokovnjaki je Janševa vlada, v kateri je bil minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko sedanji župan Slovenske Bistrice Ivan Žagar, takrat pod pritiski s terena izrisala kar 14. Prvi posvetovalni referendum o tem vprašanju je imel klavrno udeležbo pri 10,98 odstotka. Kasneje je predlog v parlamentu doživel fiasko ravno zaradi napačnih in za večjo blaginjo ljudi že nevarnih podmen. Problema, zakaj referendum ni uspel, pa doslej ni še nihče resno analiziral.

Splošna finančna nepismenost

Še vedno poslušamo medije in večino županov o tem, kako bi država morala dati občinam več

denarja, kar je bistvena napačna premisa. Iz nevednosti ali namenoma pri nas nihče ne govori o logičnem dejstvu, da ti mora država najprej vzeti, da bi ti nato nekaj dala.

Če primerjamo našo miselnost z miselnostjo Švicarjev, ugotovimo temeljni problem. Švicarji pravilno razumejo, da novo dodano vrednost ustvarjamo ljudje sami na svojem teritoriju (občin, regiji). Zato je logično dojemanje, da država v finančnem smislu ne daje ničesar, kvečjemu ponuja javne storitve in dobrine, ki jih plačujemo državljani.

Slika nazorna kaže, kako je Slovenski model financiranja daleč od ideala demokratičnega odločanja od spodaj navzgor v političnem smislu in od ekonomskega dejstva, da najbolje upravljajo z skupnim denarjem tisti, ki so ga tudi dejansko ustvarili. Analiza modelov upravljanja potrjuje dejstvo, da bolj kot so odločevalci oddaljeni od »ustvarjalcev«, več je razsipništva, slabega gospodarjenja in tudi korupcije.

Švicarski model

V Švici se vse začne in konča pri denarju. V Švici davke pobirajo občine. Prednost je socialna kontrola: davkoplačevalec je davkarjem osebno poznan, zato je utaja davkov zelo otežena. Denar, ki ga poberejo občine ne gre v Zürich, ampak v domačo kantonalno banko. Zanje velja poseben zakon, po katerem za pridobitev statusa kantonalne banke morajo biti solastnice tudi občine in kanton, vendar ne smejo imeti več kot 49% delež. Zakaj? Zato ker Švicarji vedo, da je državno in javno manj učinkovito od zasebnega. Naše banke so že večkrat propadle zaradi državnega lastništva. Anomalije so namreč tipični simptomi »javnega upravljanja« in denarja , ki »pade z neba«.

Iz kantonalnih bank se nato po  ustavno določenem deležu odvaja za javne storitve na nivoju občine, kantona in tudi na nivoju države. Politika ne more sproti in po potrebah predpisovati novih dajatev in tudi ne drugačne delitve javnega denarja, za to je po ustavi pristojno le ljudstvo na referendumu in za to je potrebno spremeniti ustavo.

Švicarji imajo glede na to, da je ta model nastal že v 18. stoletju, dejansko premočne birokratske aparate na nivoju kantonov, zanimivo pa je, da imajo zelo vitko državno upravo.

Zaradi nemobilnosti in majhnega deleža izobraženega prebivalstva je bila centralizacija tudi na nižjih nivojih nekoč logična. Danes smo v dobi digitalizacije, ko se lahko ljudje in službe povežejo med seboj brez fizične prisotnosti na enem mestu, zato sodoben model ne predvideva dodatnega regijskega birokratskega aparata.

Prijavni sistem v Sloveniji pa je zbirokratiziran in zato zelo zapleten. Bolj je pomembna pravilna izpolnitev obrazcev kot sama vsebina projekta zato ni nujno, da bodo sredstva namenjena res vsebinsko najboljšim projektom. Vse regije tudi nimajo enake dostopa do sredstev, saj je delitev odvisna tudi od razporeditve vplivov in moči na državnem nivoju.

Po švicarskem modelu bi torej občinam ostalo tretjina zbranega denarja in ustrezno razmerje nalog in pristojnosti, regijam pa tudi tretjina v regiji zbranega denarja.

Vrhovni organ regija bi bila skupščina, ki bi samostojno glasovala o prioriteti programov in ukrepov iz sprejetega dolgoročnega in letnih planov razvoja in bi zanje lahko porabila brez vlog in prošenj državi toliko denarja, kot bi ga zbrala.

Regija in občine bi bile popolnoma same odgovorne za svoj razvoj in blaginjo. Država tretjino lastnih virov nameni za manj razvite regije. Pokrajina ravno tako.

Za razumevanje načina razmišljanja Švicarjev je indikativno, da ljudje  javni denar razumejo kot svoj denar in ne kot državni denar, ki je padel z neba. To je posledica učinkovitega preizkušenega in dolgo delujočega sistema upravljanja z javnim denarjem. Za naše pojme so švicarski volivci nerazumljivo glasovali proti ukinitvi prispevka za RTV in proti univerzalnemu temeljnemu dodatku (UTD).

Tudi višje oblasti sledijo tej logiki, tako je za nas nepojmljivo, da je denar, ki ga vloži podjetnik kot kapital v kantonalno banko, davčna olajšava. Davkoplačevalec lahko v prvem kolenu v znak solidarnosti sam odloči, da gredo njegovi davki v občino oz. kanton kjer živi ali je živel njegov oče in ne v kanton, v katerem trenutno prebiva itd.

Bogati državljani naredijo bogato državo

Tisti, ki vodijo javne zadeve vedo, da morajo imeti bogate državljane, bogate občine in bogate kantone, da bi lahko bila bogata tudi država kot celota. Zakaj tako razmišljajo? Ker imajo transparenten sistem zbiranja in upravljanja z javnim denarjem in torej razumejo, da ti države ne more dati ničesar, če ti prej ne vzame. In da ljudje dajejo državi za opravljanje skupnih nalog in da je država zgolj naš servis in  ne obratno. Ko to razumeš in imaš sistemsko možnost vplivanja, nisi več indiferenten do javne porabe in ne smatraš ukvarjanja z javnimi zadevami kot sfiženo politikantstvo, ampak kot družbeno skrb za gospodarno porabo javnega denarja.

Če bi imeli v Slovenij tak model, ne bi imeli TEŠ 6. Ne bi nas bilo upravičeno strah, kaj bo z železnico Divača-Koper, saj bi regija sama  financirala njegovo gradnjo in bi zagovorniki težko prepričali prebivalstvo, da taki projekti stanejo pri nas dvakrat več kot stanejo primerljivi projekti v tujini.

Peter Velikonja, razvojni analitik

(1. del)

Ne spreglejte
Naloži več