Vipavska narodna noša je del slovenske kulture, narodove zavesti, vere in tudi moralne veličine. Noša je naša korenina po očetih in materah, zato je vredna vsega spoštovanja tudi v našem zmaterializiranem svetu. Z njo se moramo ponašati in obnašati kulturno in dostojanstveno. Vsekakor je njen pomen v kulturni zakladnici preteklosti vsaj tako velik, če ne še mnogo večji od lovske, gasilske, vojaške, policijske, gozdarske, in pogrebne uniforme.
Malo je krajev v Sloveniji, ki bi se lahko ponašali z lastno nošo, ki ni niti gorenjska, dolenjska, belokranjska ali primorska, marveč je vipavska ali trška. To dokazuje, da je bila Vipava v preteklosti zelo razvito naselje, tako kulturno, duhovno in gospodarsko.
Pisne vire o vipavski narodni noši kot etnografski posebnosti nekega kraja zasledimo že v Slavi vojvodine Kranjske 1689, kjer Valvazor piše o Vipavcih, njih šegah, noši in jeziku. Vipavska noša je v njegovem berilu prikazana v bakrorezu. O njej pravi, da je nekoliko drugačna od kranjske. Moško in žensko narodno nošo lahko vidimo na litografiji v Wagnerjevi suiti Kranjske, 1844. To je zelo znan motiv z Bratuževega mostu čez reko Vipavo. Par vipavske narodne noše pa je ustvaril naš kipar, domačin iz Vrhpolja, Alojz Repič. Videli smo jo lahko na razstavi v stari vrhpoljski cerkvi leta l991.
Do začetka druge svetovne vojne so se vipavske originalne narodne noše še dobile po nekaterih hišah v Vipavi, po vojni pa je skoraj ni bilo več najti. Nekaj se jih je ohranilo za vzorec. Tako sta po drugi svetovni vojni bili oddani dve ženski narodni noši v ljubljanski muzej in sicer od stare mame Lukove in od Ivanke Deklevove. Po koncu druge svetovne vojne so tri dekleta iz Vipave še nastopale v tem oblačilu in sicer v glasbeni zasedbi in prepevale naše domače pesmi. Žal se pa moški del noše ni ohranil v originalu. Zato se lahko za moški del noše ravnamo le po omenjenih upodobitvah in ustnem izročilu.
Njen pomen in raba v preteklosti
Našo vipavsko narodno nošo se je uporabljalo ob posebno svečanih prilikah. Z njo so se ponašale premožnejše družine, ker je bilo to oblačilo zelo drago. Oblekel si jo je sin ali hčerka, pa tudi mati in oče ob raznih dogodkih. Noša je bila sestavni del nevestine bale, ki jo je spremljala do smrti. Služila je lahko tudi kot nevestina poročna obleka. Kot posebna dragocena dediščina je bila ob dedovanju tudi predmet zapuščinskih razprav.
Po starih ohranjenih fotografijah, ki jih imajo predvsem še starejši Vipavci, vidimo največ žensko narodno nošo v ospredju pri raznih cerkvenih slovesnostih kot so nove maše, procesije Sv. Rešnjega telesa in v drugih kulturnih prireditvah. Vipavska župnija je celo finansirala pet ženskih narodnih noš pod dekanom Andrejem Lavričem. V njih so se vipavska dekleta udeležila evharističnega kongresa v Ljubljani leta l935. Iz prve svetovne vojne so ohranjene slike deklet v narodnih nošah v tamburaškem orkestru l918/1919. Ob prihodu Mussolinija v Gorico leta 1939 je na pozdravnem shodu sodelovala skupina izbranih deklet iz Vipave v narodnih nošah. V nošah so vipavska dekleta leta 1978 pozdravile tudi papeža Janeza Pavla II. V Rimu na vseslovenskem romanju, kjer je bilo zbranih 5400 Slovencev, čeprav ne v originalnih nošah, ker takrat še niso bile obnovljene. Iz časov Francozov v Vipavi je še ohranjena ustna pripoved o francoskem vojaku, ki je dekletu v narodni noši ukradel zlat uhan pri vodnjaku pred staro šolo, ko je tu zajemala vodo.
Da bi jo lahko spoznali ali prepoznali, moramo o njej vedeti naslednje:
Vipavska ženska narodna noša je sestavljena iz osmih delov; spodnje belo nabrano krilo in bela bluza s širokimi rokavi, ob vratu stisnjena, oboje je iz kotenine. Sledi glavni del, to je nagubano krilo z životom in po vrhu predpasnik s pasom. Oboje je iz svetlikajočega se tafta. Povrh života je čez ramena ogrnjena trikotna pisana ruta z resami iz tankih volnenih vlaken. Spredaj je pripeta z zlato zaponko. Na glavi prosto pada tanka bela ruta z resami iz batista z belo vezenino. Na krilu spredaj je pripet še bel robček. Nogavice so dokolenke iz belega bombaža, podajo se na črne nizke čevlje z vezalkami. Glavo krasijo veliki uhani, prednji del života pa še nageljček in roženkraut.
Za moški del noše je značilen črn klobuk s širokimi krajci, črne hlače, pod koleni stisnjene, bela srajca in povrh črn jopič. Enako spadajo tudi k tej noši črni nizki čevlji in bele bombažne dokolenke.
Žal je vipavska narodna noša v zadnjem času malo poznana. Prav je, da jo znova ovrednotimo, predstavimo in znova oživimo. Vipavska noša mora biti za vipavsko zgodovino enakega pomena kot Tabor ali Lanthierijev dvorec. Žal pa je naši mladini tuja, ker je ne pozna in nima privzgojenega odnosa do nje, saj naše izobraževalne ustanove tega znanja niso posredovale ali pa tega niso dovolj poudarjale. Naša vzgoja je v polpretekli dobi vse preveč poveličevala militaristične uniforme, ki so »zameglile« ali pa prav izključile pomen in veličino domačih narodnih noš. Velika želja, da se vipavsko nošo ohrani za bodoče rodove, je gnala napredne vipavske žene, da so leta l980 same po ohranjenem vzorcu finansirale in sešile 15 novih ženskih noš in sicer 7 otroških in 8 odraslih. V to delo je bila vtkana tudi želja, da bi se ta kulturna posebnost našega kraja s ponosom še naprej predstavljala ob raznih krajevnih pa tudi cerkvenih slovesnosti, kakor je bilo to običaj v preteklosti.
Tako obnovljene noše so bile prvič predstavljene leta l980 ob dnevu mladosti v Vipavi. Žene so v njih sodelovale tudi na taboru mladih raziskovalcev v Novi Gorici in na otvoritvi razstave o Soški fronti na Sveti Gori. Kmečke žene so v njej nastopale tudi v znani TV oddaji Košnikova gostilna. Originalu vipavske narodne noše so se najbolj približali kostumi, v katerih plešejo člani Folklorne skupine Vipava, za kar smo jim zelo hvaležni.
Tudi danes v samostojni Sloveniji bi bilo prav in spodobilo bi se, da s ponosom v javnosti pokažemo našo vipavsko narodno nošo na kulturnih in verskih prireditvah najprej v Vipavi, pa tudi drugod po Sloveniji. To je dediščina našim mladim rodovom, zakaj se bi jo sramovali? Vsi, ki si bodo tako prireditev ogledali, bodo imeli dokaz več o bogastvu naše kulturne zapuščine in običajev v Vipavi.
France Prešeren je v Elegoriji svojim rojakom zapisal:
»Kar ni tuje, zaničuješ,
starih šeg se zgublja sled,
pevcev svojih ne spoštuješ
za dežele čast si led«.
Na Besedi Vipavske čitalnice, ki jo je ustanovil dekan Jurij Grabrijan, je prešernove verze prečital Bleiweis. Žal velja to tudi za današnji čas.
