Judje v Ajdovščini

Naselitev in delovanje Judov v Ajdovščini je bila tesno povezana z judovsko skupnostjo v Gorici, kjer njihove prve pisne omembe segajo že pred leto 1300. Tokrat izpostavljamo 150 let delovanja judovskih podjetnikov in trgovcev iz goriške judovske skupnosti, ki so svoj poslovni uspeh iskali v Ajdovščini, trgu sredi Vipavske doline.

V Ajdovščini, naselju ob deželni mejni reki Hubelj na vzhodu Goriške dežele, je leta 1761 Jacob Valmarin začel s svilogojsko dejavnostjo in trgovanjem. Goriške deželne oblasti so mu kljub tradicionalnim predsodkom do Judov dovolile prosto delovanje, njegovo podjetnost sta nadaljevali judovski družini Pincherle in Bolaffio iz Gorice. Zlasti slednja je pustila pomemben pečat v Ajdovščini, tako v gospodarskem kot političnem in kulturnem smislu. Med večinskim katoliškim prebivalstvom so nemoteno živeli in uživali velik ugled. Oče Giuseppe/Jožef in sin Giacomo/Jakob Bolaffio sta dejavno sodelovala v ajdovskem gospodarskem, političnem in kulturnem življenju, v verskem pogledu pa so ostajali povezani z judovsko skupnostjo v Gorici. V Ajdovščini so vztrajali do odhoda v Gorico leta 1911.

Prvi judovski podjetniki v Ajdovščini

Na Goriškem je v 17. stoletju začelo cveteti svilogojstvo, ta dejavnost se je sem razširila že v 16. stoletju iz zaledja Benetk. Pri tem so pomembno vlogo igrali goriški Judje. Bili so posredniki pri trgovini s svilenimi zapredki, imeli pa so tudi monopol pri predelavi svile. Svilogojstvo je svoj višek na Goriško-Gradiščanskem doživelo sredi 18. stoletja, v času vladanja cesarice Marije Terezije. Dežela je tudi zaradi ugodne zakonodaje postala pomembno središče za proizvodnjo svile. Prihodki od svilogojstva so pomagali pri plačevanju davkov in Marija Terezija je posebej nagrajevala najboljše svilogojce.

Nekdanja hiša judovske družine Bolaffio na Lavričevem trgu v Ajdovščini

Jacob Valmarin, pripadnik goriške judovske skupnosti, se je odločil razširiti omenjeno dejavnost tudi v Ajdovščino. Sicer ga že leta 1758 najdemo na seznamu goriških Judov, ki so se ukvarjali s svilogojstvom in jih je popisala Trgovinska uprava v Gorici. S preselitvijo v Ajdovščino je Valmarin postavil temelje osamljeni in majhni judovski prisotnosti, ki je 150 let vztrajala sredi krščanskega podeželskega okolja v Vipavski dolini.

Očitno je Jacob Valmarin veljal za podjetnega človeka, saj je z leti število statev v Ajdovščini vztrajno povečeval: leta 1765 dvoje statev, 1767 šest statev, 1773 pa že 10 statev.

Cesarsko kraljevo okrožno glavarstvo Poknežene grofije Goriško-Gradiščanske je 15. maja 1779 iz Gorice zapovedalo Jacobu Valmarinu, naj se v roku treh tednov preseli iz Ajdovščine v goriški geto. Družina Valmarin se je obrnila po pomoč na ajdovske gospode iz plemiške družine Edling. Na priprošnjo grofice Edling so 17. julija 1779 Judu Valmarinu, njegovi ženi in enemu slugi dovolili bivanje v Ajdovščini za nadaljnjih osem mesecev, rok je sicer začel teči z dnem 1. junija. To so storili z namenom, da bi Jacob Valmarin lahko dokončal svoje posle. Dne 8. julija 1780 so ta rok še zadnjič podaljšali še za štiri mesece, nato je bil prisiljen zapustiti Ajdovščino in svoje posle voditi iz Gorice. Očitno se je tudi Emanuel Valmarin preselil nazaj v goriški geto, saj ga januarja 1794 najdemo med lastniki hiše v tamkajšnjem getu. V tistem času je Goriška zaradi Napoleonovih vojn in oblikovanja novih evropskih trgovskih središč izgubila vodilno vlogo pri proizvodnji svile.

Renato Podbersič ml. iz Nove Gorice je doktor zgodovinskih znanosti, ki natančno proučuje tudi neznano ali zamolčano zgodovino Primorske

Podjetno delovanje družine Valmarin v Ajdovščini je na začetku 19. stoletja nadaljeval Jacob d’Aron Pincherle (1785–1854), prav tako pripadnik judovske skupnosti iz Gorice. Očitno je že nek njegov sorodnik, Aron Pincherle iz Gorice, precej trgoval po Vipavski dolini. V tistem času kranjsko deželno glavarstvo ni dovoljevalo judovskim trgovcem zadrževanje na Kranjskem več časa, kot je bilo potrebno, da so opravili svoje posle. Tako je ljubljanski magistrat zavrnil tudi Aronovo prošnjo, ko je leta 1783 prosil za podaljšanje bivanja v Ljubljani za štiri do pet dni. Kot razlog je navedel nakup žita za Ajdovščino in druge kraje v Vipavski dolini. Po treh dneh je moral oditi.

Družina Bolaffio

Jacob Pincherle se je decembra 1834 drugič poročil z Anno (Nanni) Bolaffio (1804–1867), prva žena Regina Levi mu je namreč umrla. Na dan poroke je zabeležen kot posestnik, bivajoč v Ajdovščini. Ker so posli cveteli, je pritegnil še svaka Giuseppeja/Jožefa, sina Izaka Bolaffio. Družina Bolaffio je v Ajdovščini ostala kot edina judovska vse do leta 1911. Nekaj let sredi 19. stoletja je sicer v Ajdovščini deloval tudi judovski lekarnar, ki je prišel iz Galicije.

V začetku so se ukvarjali predvsem s trgovino. S svojo poštenostjo in globoko vernostjo, čeprav judovsko, so si kmalu pridobili naklonjenost in spoštovanje krajevnega katoliškega prebivalstva. Judovske praznike je družina Bolaffio preživela v Gorici, da so lažje sledili obredju. Goriška judovska skupnost jim je tudi tedensko dobavljala meso, pripravljeno v skladu z judovsko tradicijo. Trinadstropna hiša družine Bolaffio, ki so jo kupili avgusta 1854, se je nahajala v središču naselja, na hišni številki 65 in je imela lastno molilnico s hebrejskim napisom iz Biblije nad vrati. Prostor so člani družine vsakodnevno uporabljali za molitve.

Niša v hiši, kjer je družina Bolaffio imela shranjene svete knjige

Leta 1854 je umrl Karel Edling, zadnji moški potomec te plemiške rodbine, in naslednje leto je njegova sestra, poročena Locatelli, prodala posest z dvorcem v Ajdovščini. Iz zemljiške knjige ni točno razvidno lastništvo dvorca med tem časom, vendar ostaja dejstvo, da ga je septembra 1870 na dražbi kupila judovska trgovska družina Bolaffio. Ti so podaljšali najem državi, saj je bil v dvorcu že nastanjen davčni urad in okrajni urad ter po njegovi odpravi leta 1868 okrajno sodišče z zapori, ki pa so že po letu 1835 delovali v pritličju osrednjega trakta dvorca. Dvorec sicer nikoli ni bil dokončan in je bil že na začetku 19. stoletja razdeljen na več stavbnih delov. Del je v drugi polovici 19. stoletja odkupila ajdovska družina Casagrande. Nakup ajdovskega dvorca ni bila zadnja investicija družine Bolaffio v nepremičnine. Očitno je, da so svoje dohodke precej vlagali v nakup nepremičnin v Ajdovščini. Jožef Bolafffio je bil v drugi polovici 19. stoletja lastnik treh hiš v Ajdovščini, sedmih stavbnih zemljišč, od tega enega do tretjine, in desetih navadnih zemljišč, od tega enega do polovice.

Družina Bolaffio se je aktivno vključevala v življenje tedanje Ajdovščine, kar nam kaže več primerov. Giuseppe/Jožef je sodeloval in se družil s pravnikom dr. Karlom Lavričem, pomembnim slovenskim narodnim buditeljem na Primorskem, ki je med 1863–1870 deloval v Ajdovščini. Septembra 1864 je dr. Lavrič postal tudi ajdovski podžupan in zaradi njegovega prizadevanja se je tedaj na občini vpeljalo uradovanje v slovenskem jeziku. Časopis Soča je Jožefa Bolaffio spomladi 1876 navajal kot enega izmed darovalcev za Lavričev spomenik, saj je v ta namen prispeval pet goldinarjev.

Pokojne iz družine Bolaffio so pokopavali na judovskem pokopališču v Rožni dolini pri Gorici. Sicer so se popolnoma vklopili v ajdovsko življenje in prostovoljno praznovali krajevne običaje, tudi katoliške. Med procesijami so razsvetlili svoje domovanje, enako kot njihovi sosedje. Jožefova žena Clementina Vivante (1828–1896), po rodu Benečanka, je domačemu župniku pomagala z oskrbo ubogih. Družina Bolaffio je imela pet otrok, dva fanta (Graziadio in Giacomo) in tri dekleta (Giustina, Enrichetta in Marianna). Vsi so bili rojeni v Ajdovščini in so tam obiskovali ljudsko šolo. Med krajevnim prebivalstvom ni bilo absolutno nikakršnega nasprotovanja ali znakov antisemitizma, ki bi družino Bolaffio kakorkoli prizadeli. Tudi krajevna šola ni bila izjema, še več. Graziadio je v šoli prejel posebno priznanje s posvetilom v slovenščini zaradi pridnosti in lepega vedenja, šlo je za knjižno biografijo maršala Radetzkya. Knjiga je bila naslovljena na »Božidarja Bolaffio«. Graziadio se je v poznejših letih izselil v Trst, kjer si je ustvaril uspešno odvetniško kariero.

Sestre Bolaffio so se po poroki izselile iz Ajdovščine, dvojčici Giustina in Enrichetta sta po poroki živeli v Trstu, najmlajša Marianna pa v Gorici.

Posest družine Bolaffio v Ajdovščini, zapisana v zemljiški knjigiV knjigi

Po Jožefovi smrti leta 1891 sta premoženje v Ajdovščini podedovala sinova Giacomo/Jakob in Graziadio, vsak do ene polovice, stanovanjsko hišo na glavnem ajdovskem trgu pa je prevzel Jakob v celoti. Mlajši Jakob Bolaffio (1858–1939) se je oktobra 1892 poročil v Trstu z Evelino Diamante Viterbo iz Ancone. Živela sta v Ajdovščini, saj je Jakob večkrat omenjen kot aktiven član ajdovskega javnega življenja. Med drugim je deloval tudi v vodstvu ajdovske hranilnice in posojilnice, ustanovljene marca 1894. Po poročanju goriške Soče je bil »gosp. Jakob Bolaffio, posestnik in trgovec v Ajdovščini«ob ustanovitvi ajdovske hranilnice imenovan za preglednika računov. Dobro se je razumel tudi z ajdovskim kuratom, pozneje župnikom, Ivanom Dugolinom. Jakob je nadaljeval očetovo tradicijo v vodstvu ajdovske občine. Tudi ko se je župan v Ajdovščini zamenjal, leta 1902 je to funkcijo opravljal Anton Lokar, je eno podžupansko mesto še vedno zasedal Jakob Bolaffio. Podobno leta 1905, med županovanjem Ignaca Kovača.

Sicer pa je Jakob daleč naokoli slovel kot uspešen trgovec z vinom. Pozneje je v Ajdovščini odprl tudi lastno gostilno.

V letih pred prvo svetovno vojno najdemo še nekaj posameznikov v Ajdovščini, ki so bili zaposleni v tamkajšnji mehanični delavnici, prihajali so iz tedanje Rusije in po njihovih imenih smemo sklepati, da so bili Judje: Izrael Salamon David, Abramo Mendali Feldman, Izraele Moguljevski in Hein Barbas

Konec judovske prisotnosti v Ajdovščini

Družina Bolaffio se je konec leta 1911 preselila v Gorico, da bi otroci lahko odraščali v italijanskem judovskem okolju. Ostali so dejavni člani goriške judovske skupnosti. Živeli so na elitni lokaciji, v ulici Corso Verdi št. 40, blizu mestnega središča. Med prvo svetovno vojno so se zaradi spopadov na soški fronti začasno umaknili v Trst in se vrnili po koncu vojne. Jakob Bolaffio je sodeloval pri obnovi precej poškodovane goriške sinagoge in ohranil mesto v vodstvu goriške judovske skupnosti.

Kljub odselitvi iz Vipavske doline so tamkaj še vedno ohranili nekaj posesti in tudi kupovali zemljišča. Zanimivo je, da je družina Bolaffio vse do nacionalizacije leta 1948 v takratni Jugoslaviji ohranila del posesti v Ajdovščini, tudi veliko hišo na Lavričevem trgu. Vendar je postalo njihovo nekdanje premoženje šele avgusta 1956 vknjiženo kot »Splošno ljudsko premoženje«na podlagi meddržavnega sporazuma med FLRJ in Italijo iz dne 18. decembra 1954. Danes v mogočni nekdanji Bolaffijevi hiši živita zakonca Ergaver, ki sta jo kupila leta 1956.

Več o Judih v Ajdovščini si lahko preberete v knjigi »Jeruzalem ob Soči: judovska skupnost na Goriškem od 1867 do danes«, ki je izšla pred letom dni.

Na rodbino Bolaffio se je v Ajdovščini do danes ohranil še prav poseben spomin. Obstaja namreč že dolgoletna krajevna navada, ki je nista prekinila ne fašizem, niti komunizem, da odidejo cerkveni pevci in drugi ljudje po polnočnici na glavni ajdovski trg, danes Lavričev trg. Tam zapojejo nekaj božičnih ljudskih pesmi. Po ustnem izročilu se je začelo nočno prepevanje že v drugi polovici 19. stoletja. Za božič naj bi takrat nekateri pevci hoteli izzvati judovsko rodbino Bolaffio, ki je živela v hiši na glavnem ajdovskem trgu. Zato so šli po polnočnici tja prepevat. Gospodinja pa jim je v nasprotju s vsemi pričakovanji prijazno postregla. Iz izzivanja naj bi se po zaslugi prijazne judovske gospodinje rodil tradicionalni običaj.

 

DELITE
Ne spreglejte
Naloži več