Marija Pegan: “Bedni zaslužkar”

Pismo Marije Pegan

Zanimivo pisemce sem prejel. Marija Pegan, rojakinja iz Ljubljane, sicer pa, če se ne motim, upokojena učiteljica slovenščine, ga je napisala. Ne najbolj dobre volje, se mi zdi.

Nisem sicer dobro razumel vsebine, razen, da sem »bedni zaslužkar« in da se kitim z nazivi. Z dvema nazivoma je gospa, ki sem ji nekoč bil pomagal najti izgubljeni telefon, a se potem niti zahvalila ni, opremila tudi naslov pisma. Ne vem, odkod ji informacija, da naj bi bil predsednik častnega novinarskega razsodišča, saj to nisem nikoli bil. Zato tega, kakopak, tudi nikjer nisem napisal.

Pismo Marije Pegan

Je pa gospa verjetno na spletni strani našega družinskega podjetja našla podatek, da sem sodno zapriseženi izvedenec za rodoslovje. To namreč omenjam, saj smo v Sloveniji samo trije izvedenci. Ta licenca je seveda jamstvo kakovosti. V rodoslovju, ki ga naredijo ljubiteljski rodoslovci brez ustrezne univerzitetne izbrazbe in specializacije iz rodoslovja, se namreč hitro pojavi kaka napaka. Posebej za podatke, ki so bili zapisani pred letom 1800. Rodoslovje je namreč pomožna zgodovinska veda, za katero veljajo določena pravila in metodika zgodovinske znanosti. Nekoč sem videl tudi rodovnik, ki ga je naredila gospa Pegan, zato to še posebej poudarjam.

Ko najameš zidarja je prav, da veš, ali gre za priučenega zidarja ali zidarja z ustrezno izobrazbo. V glihi viži je zato menda prav, da na spletni strani mojega podjetja napišem, da sem profesor zgodovine, diplomirani novinar in sodni izvedenec za rodoslovje? Meni se zdi, da ja.

Z rodoslovjem se profesionalno ukvarjam že več let. Čeprav veliko tudi pišem in urejam, to počnem zastonj ali za simbolične zneske. Naša družina živi od rodoslovja. Na to sem ponosen, saj sem si sam ustvaril službo, ko sem zaradi mobinga in pritiskov obesil novinarstvo na klin. Zaslužek resda ni tak, kot bi si ga želel. Dopusta imam dva tedna, bolniških nimam, za pokojnino plačujem minimalne prispevke. Doma imamo dva avta, ki sta skupaj stara več kot 30 let. A vendar imamo dovolj, zato se ne pritožujem. Imam pa tudi svobodo izražanja in s soprogo in petimi otroki lahko živimo povprečno življenje slovenske družine. Tega veliko ljudi nima.

Gospa Marija, ki je, mimogrede, pred leti precej naredila za promocijo osebnosti našega šturskega rojaka in junaka Filipa Terčelja, kar si zasluži veliko pohvalo, zato nima prav. Moj zaslužek ni beden, ampak je zame dovolj dober.

Gospa Marija svojega naslova na pismo ni napisala. Kot, mimogrede, veleva bonton. Ali omika, če je gospe kot ljubiteljici materinščine ta beseda ljubša. Zato ji moram na pismo odgovoriti javno. Pa tudi sicer zelo rad odkrito in glasno povem, kar si mislim. To mi je bolj všeč kot anonimno pisanje ali gostilniško obrekovanje.

Ne spreglejte
Naloži več