Tragika političnega diletanta (in poraz njegovih botrov)

V tem kratkem sestavku se ne mislim spuščati v vzroke padca Šarčeve vlade, ker je bilo o tem že veliko povedanega, in tudi ne v ugibanja, kako bi se naj vladna kriza rešila. Kot pozoren opazovalec dogajanja bom nanizal le nekaj mojih vtisov o tem novem, četrtem zaporednem vladnem fiasku slovenske tranzicijske levice. Po Pahorju namreč, Bratuškovi in Cerarju.

Preveliki škornji malega Napoleona

Milan Gregorič

Moj prvi vtis je bil, da se Šarec, človek brez slehernih državniških izkušenj, že ob nastopu premierskega položaja ni zavedal, da stopa v prevelike škornje, in da je treba take napake v življenju plačati. Očitno se je njegov nabrekli ego dobesedno naslajal ob slavi, ki so mu jo peli s strani globoke države dirigirani hlapčevski mediji že pred volitvami in po njih. Tako se je vživel  v vsiljeno vlogo rešitelja Slovenije in se lahkomiselno spustil v svojo veliko, neslavno končano, vladno avanturo. Naslednji moj vtis je, da ga je rating, ki so mu ga navedeni mediji napihnili, tako zanesel, da se je v neki osebni stiski ali afektu kar samovoljno odločil za predčasne volitve, da bi tako ta svoj visok tečaj na borzi javnega mnenja čimprej vnovčil, in s tem zagospodaril v vladi in parlamentu kot kak mali Napoleon. Saj je ob odstopni izjavi dobesedno rotil slovensko volilno telo, naj mu na volitvah nakloni veliko število poslancev, da bo dokazal, kaj vse zmore, če je močan, ker si, ubožec, s sedanjimi trinajstimi ne more kaj dosti pomagati. Pri čemer pa je bil tako zaslepljen, da se sploh ni zavedal, da po odstopu ne bo več on odločal o predčasnih volitvah in da mu koalicijski partnerji ne bodo nujno sledili kot ovce, pa da je njegov javni rating napumpan balon, ki ga režiserji iz ozadja lahko kadarkoli razpočijo, kot so ga tudi napihnili. Poleg tega je ob odstopu kar v soju žarometov in pred vesoljno Slovenijo naredil nekaj kapitalnih političnih napak. Lahkomiselno je npr. naprtil krivdo za vladno polomijo svojim dosedanjim koalicijskim partnerjem in z odstopom tudi ogrozil njihove kariere,  kar mu sedaj  vsi po vrsti vračajo milo za drago, tako da se človeku kar malo smili. In če je to storil celo brez vednosti zakulisja, ki ga je hrupno plasiralo na slovensko politično sceno, potem se lahko prav kmalu znajde v obcestnem jarku, v družbi ostalih odsluženih političnih trupel. To, da mu je namreč Kučan v zagrebškem Večernem listu odrekel podporo, je za Šarca zelo slab znak.

Politična kultura banana republik

Štiri zaporedne polomije levosredinskih vlad govorijo tudi o programski in operativni bedi tranzicijske levice. Način prevzemanja oblasti z izvajanjem poskusov medijskih in sodnih umorov političnih nasprotnikov, preko zlorab sodstva, KPK-ja in medijskega monopola, pa dobesedno spominjajo na politično kulturo banana republik. Da ne omenjam pri tem fizične likvidacije Ivana Krambergerja, ki je s svojo visoko javnomnenjsko podporo resno ogrožal temeljne interese mafijskega levičarskega zakulisja. In ker jih ogroža tudi Janša, bi jim navsezadnje moral biti hvaležen, da je še živ, in da se je pri njem končalo zgolj z okrog 150 lažnimi ovadbami in letom pa pol zapora.

Hkrati ti fiaski tudi sporočajo globoki državi, da se s političnimi prevarami ne da neskončno dolgo vladati, pa naj jih še tako zavijajo v bleščeč celofan, in da so eden za drugim propadli še vsi  prevarantski, avtoritarni in totalitarni režimi, tudi če so imeli v svojih rokah še drugačno družbeno moč, kot jo trenutno ima sprijena slovenska tranzicijska levica. Zato se pridružujem upanju dr. Dimitrija Rupla, ki je na spletni strani »Demokracija.si« napisal, da se je s padcem Šarčeve vlade in še drugimi zadnjimi deplasiranimi dogodki (Dražgoše, vračanje v preteklost…) »morda hote ali nehote nekoliko razširil prostor svobode, pa da se morda odpirajo nove možnosti in priložnosti, in da je trideseta obletnica morda pravi čas za konec sprehoda po slepi ulici«.

Zagrenjeni Kučan in nove sanje

K čemur bi dodal samo še to, da bi lahko bila podoba očitno zagrenjenega Milana Kučana na ljubljanskih ulicah, s starim biciklom pod roko, znak zatona nekega morečega obdobja uzurpiranja družbene moči, ki je usodno zaznamovalo in tlačilo Slovenijo več desetletij. Zato si dovolimo razkošje upanja, da morda prihaja čas za nove sanje.

Ne spreglejte
Naloži več