Luksemburg je manjši od Slovenije, a se nima za majhno državo

Luksemburg, 1. maj 2004, prvo dvigovanje slovenske zastave pred evropskih sodiščem Foto (c): Tino Mamić

Luksemburg je država, ki je šolski primer neprepoznavnosti. Čeprav je zelo bogata, saj ima bruto nacionalni dohodek daleč nad najbogatejšimi evropskimi državami, pa ogromno ljudi sploh ne ve, da gre za neodvisno državo. Marsikdo si misli, da gre za eno izmed nemških mest, kar niti ni daleč od resnice, saj je država nastala zgolj zaradi zgodovinskih okoliščin, ne pa zaradi želje naroda po lastni državi. Svoj delež k neprepoznavnosti doda dejstvo, da nimajo svojega lastnega jezika in se v šolah učijo nemško in francosko. Šele v zadnjih letih so začeli resneje upoštevati svojo materinščino, ki jo govorijo doma (zlobneži pravijo, da gre samo za spakedrano nemško narečje, ki ima primešanih nekaj francoskih besed). Luksemburščina je postala tretji uradni jezik države, čeprav so slovar, pravopis in slovnica izšli šele po letu 2000.

Žepna državica

Luksemburg, 1. maj 2002, prvo dvigovanje slovenske zastave pred evropskih sodiščem Foto (c): Tino Mamić

Žepna državica Luksemburg je približno toliko velika kot naša Primorska, število prebivalcev pa dosega 400 000. Med prebivalci je 40 % priseljenih tujcev, enak delež predstavljajo tudi dnevni migranti, ki se vsak dan vozijo v službo iz sosednjih Francije, Nemčije in Belgije.

Na čelu države je njegova kraljeva visokost nadvojvoda (kot zanimivost naj omenim, da gre za daljnega sorodnika našega Erazma Predjamskega), ki ima izredno velika pooblastila. V praksi imata največ oblasti parlament in vlada, ki ju z izjemo dveh let že več desetletij neprekinjeno vodijo krščanski demokrati.

To je zunanji okvir najbogatejših Evropejcev.  Kot nekdanji evropski uslužbenec o Luksemburžanih ne bi mogel povedati kaj dosti, saj sem se večinoma srečujeval  z domačini, ki so bili oderuški lastniki stanovanj. In prav tu se prišlek prvič sreča s provincialno miselnostjo. Lastniku stanovanja je za garancijo potrebno pokazati plačilno listo, pogodbo o službi, položiti kavcijo treh najemnin (to pride več kot 3000 evrov) in podpisati pogodbo za najmanj leto dni. Kavcijo dobiš nazaj šele nekaj mesecev po izselitvi, če je lastnik pošten. V mojem primeru je nisem dobil v celoti ne od prvega ne od drugega stanodajalca.

Transilovenija

Kljub vsem tem garantom lastnik vedno vpraša tudi, odkod prihajaš. Zaplete se, ker je tudi Slovenija kronično neprepoznavna. Ali je to Slovakia, Slavonia, Slovania, Transilvania ali celo del Rusije, znajo vprašati. Pravzaprav nisem jezen na Luksemburžane, saj vem, da bi tudi veliko Slovencev  ne vedelo kam postaviti Luksemburg. Bolj sem jezen na sodržavljane, ki (ko) odločajo o ne/prepoznavnosti naše dežele.

Slovenke in Slovenke

Luksemburg, nadvojvodska palača. Foto (c): Tino Mamić

V Slovensky republiki namreč Slovaci in Slovenke govorijo slovenčino ali slovensky jazik. Naših imen in izrazov ne moremo spreminjati. Še manj lahko mi spreminjamo slovaške. Kljub tem podobnostim pa nam ne bi bilo treba imeti skoraj identične zastave (iste barve, le grb se razlikuje, kar pa na daleč niti ni opaziti). Zgodovinar bi lahko mimogrede tudi slovenski grb zamenjal za slovaškega. V obeh grbih so namreč tri gore, dve valoviti črti, ki sta v našem grbu pa v grboslovju ne pomenita morja, ampak potok. Tako bi lahko ob pogledu na tri hribe in vrhove pomislil, da gre pač za novo obliko slovaškega grba. Slovenije pa tak grb ne more predstavljati, saj je to pomorska država, ki bi v grbu imela za simbol morja tri valovite črte. Logičen sklep bi torej bil, da gre za grb celinske Slovaške.

Nekaj Slovencev je prvič v življenju slišalo za Luksemburg, ko so ga omenili kot eno od evropskih držav brez džamije. V tem smo si bili do nedavnega enaki. Podobni pa smo si tudi po tem, da so katoliške cerkve vsako leto bolj prazne.

Luksemburg ni majhen, Slovenija pač

Zagledanost v svojo majhnost in tarnanje o tem je v Sloveniji še bolj prisotno kot v Luksemburgu. Isto velja za bolestni strah pred prihodom tujcev, ki da bodo pokupili našo zemljo in vse kar je vrednega, potem pa nas bodo izkoriščali kot provinco.

Luksemburžani se bolj kot mi zavedajo, da je še veliko manjših in manj pomembnih držav kot je njihova. Zato tudi razmišljajo bolj svetovljansko in manj provincialno kot mi. Zaradi svoje velikosti se ne obremenjujejo in to kvečjemu izkoristijo kot prednost. Zavedajo se le svoje neprepoznavnosti in to skušajo popraviti. Sama velikost pa ne igra nobene vloge. V ustroju EU je majhnost prednost, saj imajo majhni več oblasti glede na število prebivalstva kot veliki. Luksemburg ima v Evropski komisiji enega komisarja tako kot večdesetmilijonske države. V Evropskem parlamentu mora v Nemčiji za enega poslanca voliti desetkrat toliko ljudi kot v Luksemburgu.

Vsaka manjša dežela je avtomatično provinca, saj ne more imeti milijonskega glavnega mesta in stotisočglave armade. V vsaki manjši deželi je več malomeščanstva in manj svetovljanstva. Če pa še njeni prebivalci mislijo, da so provinca, potem ni več lučke na koncu tunela.

Ko Napoleon nekoč zaradi svoje nizke postave ni dosegel knjige na knjižni polici, mu je spremljevalec ponudil: »Vam lahko pomagam jaz, ker sem večji?« Napoleon pa je povzdignil prst in odvrnil: »Samo po višini.« Tako smo tudi Slovenci majhni, a le po kvadraturi države in po številu prebivalstva. Po prvem maju bodo v evropski zvezi kar štiri države, ki imajo manj prebivalcev kot mi. Problem je zgrešeno prepričanje, da smo majhni. Problem je manjvrednostni kompleks. Problem je majhno srce in majhna duša nekaterih. Neosnovani strah pred tujim kaže na male ljudi, ne pa na majhno državo.

Luksemburg, 1. maj 2004, prvo dvigovanje slovenske zastave pred evropskih sodiščem

Moja država ni majhna. Majhen je samo tisti, ki si to vtepa v glavo in kot noj potiska glavo v pesek, da ga prihajajoči lev ne bi požrl. Za take združena Evropa res ne prinaša nič dobrega.

Prepričan sem, da je v Sloveniji večina prebivalcev, ki ne razmišlja provincialno. Ozkih provincialcev pa je še vedno preveč. Posebej, ker so tako glasni. Ponosni, svobodoljubni in domoljubni državljani pa so tako tiho in brez zahtev.

PS: Lev v primeri je bil fatamorgana, česar pa noj ni mogel ugotoviti, ker je imel oči v pesku.

Ne spreglejte
Naloži več