Videz in resnica o odhodu Italijanov iz Istre

Vsakoletnemu obredu demonizacije Slovencev in Hrvatov s strani skrajnih desničarskih organizacij v Italiji dne 10. februarja, to je ob Dnevu spomina na tragični povojni eksodus Italijanov iz bivše Julijske krajine  (JK), se, ob polnih ustih dobrososedskih odnosov, radi pridružijo tudi vodilni italijanski politiki. Leta 2005 nam je npr. Giorgio Napolitano zabrusil v obraz nič manj kot »barbarstvo in ekspanzionizem«. Sergio Mattarella, ki je sicer obžaloval, da je bil v Italiji Dan spomina razglašen brez ene same besede o  grozotah fašizma, pa je v svojem nedavnem nagovoru tudi on opozoril na  »krute množične poboje, ki so kulminirali v prisilnem eksodusu Italijanov«. Ker gre pri povojnem nasilju in eksodusu za zelo kompleksno dogajanje, ga bom v nadaljevanju poskušal osvetliti še iz drugih zornih kotov, ki so bili italijanski javnosti zamolčani.

Različne etape in posebne okoliščine eksodusa

Prvi val odhoda okrog 250.000  ezulov iz bivše JK se je zgodil že po zlomu fašizma jeseni 1943 in takoj po končani vojni leta 1945. Čez noč so namreč zbežali mnogi, z nasiljem kompromitirani italijanski oblastniki, ki so se pod fašizmom naselili na prostoru JK. Kajti v vsak večji slovenski ali hrvaški kraj je prispel kompleten okupacijski korpus, ki bi naj »etnično« melioriral ta prostor. Kot npr. finančni stražniki, karabinjerji, lokalni upravitelji, fašistični veljaki, učiteljstvo, železniški uslužbenci, spremljajoči tehnični kader in drugi, mnogi z družinami vred. Po nekaterih ocenah bi se  jih naj naselilo v celotni JK okrog 100.000 in bi naj ta »črni eksodus«, kot so ga ljudje poimenovali, verjetno zaradi njihovih črnih srajc, predstavljal okrog 20% celotnega števila izseljenih, ki pa bi jih ne mogli šteti za begunce, ker so se vrnili tja, od koder so prišli. Istega leta (1943) so Nemci po silovitem anglo-ameriškem bombardiranju Zadra, ki je mesto skoraj zravnalo z zemljo, prepeljali glavnino preživelih (več tisoč ljudi) v Italijo. Tudi teh nesrečnikov niso pregnale kake jugoslovanske komunistične oblasti, ker jih takrat še ni bilo, saj so tedaj Zadar upravljali Nemci. Ob koncu vojne so Reko in druge kraje začeli zapuščati premožnejši sloji, v strahu pred maščevanjem zmagovalcev kot tudi pred komunizmom, od katerega si niso obetali nič dobrega. In ko je postalo jasno, da bo pariška mirovna konferenca Reko med prvimi prepustila Jugoslaviji, je pospešek eksodusu iz mesta  dodala še Italija, ko je dne 22. 9. 1945 preko CLN (Comitato di liberazione nazionale) delila po mestu letake s pozivom (Novi glas, 19. 3. 1998), »naj vsi skupaj zapustijo mesto, potem ko bo mirovna konferenca proglasila svojo odločitev za dokončno. Z našim odhodom, meščani, bo problem Reke ostal nerešen in na dnevnem redu«, kar naj bi diplomate v Parizu menda streznilo tako pri odločitvi o dokončni usodi Reke kot tudi pri nadaljnem risanju meje v Istri.

Tako je Italija, s pospešitvijo eksodusa iz mesta, cinično zasledovala svoje ozemeljske cilje tudi na hrbtu svojih ljudi. V strahu pred ponovitvijo zloma, ki ga je z eksodusom doživela Reka, so nato jugoslovanske oblasti uvedle več ukrepov, da bi se to ne ponovilo tudi v Istri. Kot npr. omejevanje pravice do optiranja na prebivalce italijanskega porekla, ker so namreč začeli odhajati tudi hrvaški prebivalci in tisti iz mešanih družin, pa sprejetje odloka o zaplembi premoženja samovoljno odhajajočim idr. In ko je potem (1947/1948) postalo jasno, da bo Jugoslaviji pripadel tudi Pulj, ki je bil dotlej pod anglo-ameriško upravo, se je zgodba ponovila in v roku slabega leta je mesto zapustilo več kot 30.000 ljudi. Italija, ki je dotlej opogumljala Puljčane, naj vztrajajo, je ob zapečatenju usode mesta prek časopisa Arena di Pola spet nagovarjala ljudi, »naj naš ponosni delovni človek zapusti mesto, če bi to zagotovo pripadlo Jugoslaviji, in da bo našel gostoljubje in delo v Italiji, kjer bo vlada nudila vso možno pomoč tem širokogrudnim sinovom, ki odhajajo raje v pregnanstvo kot v suženjstvo in raznarodovanje« (Novi glas, 2. 4. 1999). Nato se je kuga odhajanja selila v notranjost Istre, da bi se sredi 50. let končala v Coni B STO, ko bi se naj po nekaterih ugotovitvah v podobnih okoliščinah izselilo iz Slovenske Istre okrog 27.000 ljudi ali polovica takratnega prebivalstva. In to v času, ko je surovost »vojnega komunizma« začela popuščati in so se meje že odprle. Čeprav je bil eksodus, kakorkoli se je odvijal, ena sama velika tragedija, pa je treba posebej  poudariti, da je večina beguncev imela možnost izbire državljanstva na podlagi določb mednarodnih sporazumov, in da so imeli leto do dve časa za odločitev. Pa da so lahko svoje nepremično premoženje pred odhodom prodali, premično pa vzeli s seboj. To pa je povsem nekaj drugega, kot je bil npr. krut izgon okrog 12,000.000 Nemcev iz Vzhodne Evrope, ki so bili čez noč oropani državljanskih pravic kot tudi svojega premičnega in nepremičnega premoženja, ter v slabem letu dni dobesedno izgnani iz svojih domov in kot živina prepeljani na Zahod v neskončnih neznosnih transportih, med katerimi so mnogi tudi pomrli.

O nekaterih vzrokih eksodusa iz bivše JK in naravi nasilja

Ob koncu vojne je prihajalo do težkih obračunov za prestano gorje med vojno (Dresden, Hirošima, Nagasaki, množični poboji fašistov in nemških kolaborantov v Milanu in okolici idr.). V nekdanji JK pa tudi za prestano gorje pod fašizmom. Jugoslavijo pa so že med vojno in še bolj po njej zajela tudi kruta obračunavanja s političnimi in ideološkimi nasprotniki. Ob 3.000 do 4.000 pobitih Italijanih na prostoru nekdanje JK zvemo namreč iz referata Aleksandra Rankovića v Zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 (Reporter, 24. 10. 2016), da je bilo v Jugoslaviji v povojnem času, od leta 1945 do leta 1951, pobitih, pretežno izvensodno, okrog 568.000 ljudi, ali za 70 Srebrnic, 3,777.778 pa naj bi jih bilo zaprtih ali interniranih v nekaj sto jugoslovanskih gulagih. Od tega samo na ozemlju Slovenije okrog 14.000 zunajsodno pobitih Slovencev in več kot 100.000 pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov. Da ne omenjam pri tem desettisoče političnih zapornikov, nasilnih razlastitev premoženja ipd. Da ni šlo pri eksodusu zgolj za nasilno etnično čiščenje govori tudi dejstvo, da je odšlo tudi okrog 5.000 Slovencev ( Primorska srečanja, št. 152/93) in še več tisoč Hrvatov, ki pa so jim ob prestopu meje vsilili prevzem pod fašizmom poitalijančenih imen in priimkov, da bi jih tako lahko predstavili kot Italijane in lažje branili tezo o etničnem čiščenju. In, končno, italijanskih levičarjev, ki so bili lojalni komunistični Jugoslaviji, režim ni preganjal, ampak jih je celo nagradil z udobnimi in dobro plačanimi družbenimi položaji, zaradi česar skrajna italijanska desnica še danes pljuva po njih.

Milan Gregorič

O kompleksni naravi konfliktnih odnosov na prostoru JK govori tudi poročilo mešane slovensko-italijanske kulturnozgodovinske komisije, ki pa je bilo tudi zamolčano italijanski javnosti. V točki 11 namreč pravi, da je do nasilja prišlo »iz prizadevanja za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače, tudi ne glede na osebno odgovornost, povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo in z italijansko državo. Kot tudi iz prizadevanja za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve JK Jugoslaviji«. Italijanski zgodovinar Carlo Spartaco Capogreco  pa je opozoril (Il Manifesto, 22. 8. 1996), da uradna Italija ni nikoli poskrbela, da bi svojo javnost seznanila z vojnimi zločini, s katerimi si je umazala roke tako v Jugoslaviji kot drugje, ter je s tem ustvarila med ljudmi sprevržen odnos do lastne preteklosti. Žal so podobno tudi jugoslovanske komunistične oblasti prek pol stoletja prikrivale svoje zločine in celo sodno preganjale tiste, ki so nanje javno opozarjali. Vendar lastnim zločinom ne more nihče uiti. In brez soočenja enega in drugega nasilja ne more biti katarze, odpuščanja, sprave.

Ne spreglejte
Naloži več