Oddaje Pričevalci so bile prosto dostopne na internetu samo en teden, potem pa jih je RTVS zaklenila. Njihov avtor dr. Jože Možina je po tviterju sporočil, da so oddaje sedaj odklenili in jih lahko prosto gledamo: KLIK.
Teče že šesto leto predvajanj oddaje Pričevalci znanega režiserja in novinarja Jožeta Možine. V oddaji starejši ljudje pripovedujejo svoje razgibane življenjske zgodbe. Med njimi je cela vrsta Primorcev, tudi Vipavcev.
Avtor oddaje Pričevalci Možina je pred kamero povabil različne ljudi, ki se spominjajo različnih držav, režimov in uniform.
Lani smo o oddajah zapisali naslednje. Možina je kar tri oddaje je posnel s pisateljem in akademikom Borisom Pahorjem (105), verjetno najstarejšem kandidatu na volitvah na svetu. Marca in aprila lani so bile tako na ogled oddaje z zgovornim naslovom »Boris Pahor, slovenska vest stoletja«. Pričevanje Iva in Teje Bavčar iz Ajdovščine pa nam je dalo izredno zanimiv vpogled v življenje ter politične in socialne razmere na Primorskem v času fašizma ter po prihodu partizanov. Ivo Bavčar, ki se je rodil leta 1929 v Ajdovščini, se spominja, kako so morali v šoli govoriti samo italijansko in kako so uživali pri pouku slovenščine, ki ga je v cerkvi vodil zavedni duhovnik Dušan Bratina. Spominja se partizanske zasedbe Ajdovščine po razpadu Italije, ko so v strahu pred revolucionarnim terorjem in grožnjami bežali. Partizani so po prihodu Nemcev zbežali v Trnovski gozd, po koncu vojne pa je vsa Bavčarjeva družina zaradi strahu pred režimom zbežala čez mejo. Živeli so po različnih begunskih taboriščih v Italiji in nato dve leti v Nemčiji. Ivo je potem sam odšel v Avstralijo. Sprva, leta 1949, je delal v gozdovih Zahodne Avstralije in se kasneje pridružil svojim staršem Ivanu in Frančiški v Sydneyju. Leta 1960 se je vrnil v domovino in si poiskal ženo. Zaljubil se je v domačinko Tejo Brecelj, se z njo poročili in jo odpeljal v Avstralijo, tam so se jima rodili trije otroci.
Pričevanju se pridruži tudi žena Teja, ki prav tako izvira iz Ajdovščine. Pripoveduje o hudi revščini, trdem življenju in ustrahovanju, ki jih je doživljala njihova družina. Bili so verni, njen brat je bil v semenišču, zato jih je nova oblast šikanirala. Ganljivo pripoved zakonca Bavčar končata z besedami, da imata dva domova: Slovenijo, kjer sta rojena, in Avstralijo, ki jima je dala kruh in možnost dobrega življenja. Od vsega začetka sta zelo aktivna in nepogrešljiva člana slovenske skupnosti v Sydneyju, njuno delo danes nadaljujejo tudi njuni vnuki. Oba sta opravila ogromno prostovoljnega dela in bila za to tudi nagrajena. Teja in Ivo Bavčar sta zgled pristnih primorskih Slovencev, ki so ves čas ohranjali pripadnost narodu in veri.
To je samo ena zgodba. Slišali pa smo tudi zgodbo 90-letnega Vipavca Danila Rustje o njegovih spominih na italijansko mobilizacijo in Goriško fronto. V eni oddaji prej pa se je istega časa spominjala Mara Rijavec s Trnovega, ki se dobro spominja maja 1945 v Gorici. V poldrugi uri intervjuja je nekdanja učiteljica povedala tudi, da v današnji šoli pogreša avtoriteto in domovinsko vzgojo. Kako je bilo maja 1945 v Trstu, pa je pripovedoval pokojni Franc Repič iz premožne in ugledne družine iz Šturij. »Duhovniki, kolikor jih jaz poznam, so bili vsi zelo zavedni Slovenci. Edini pouk slovenščine smo imeli pri verouku in tja smo hodili redno, mislim da dvakrat na teden. Poleg nauka smo tudi pisali, sestavljali stavke, župniki pa so nam dajali tudi domače naloge. Vsi smo se dovolj dobro naučili slovenskega jezika – v župniščih,« je Repič opisal čas, ko je fašizem slovenščino prepovedal. Opisal je partizanske čase, osvoboditev Trsta in povojne likvidacije.
Oddaja Pričevalci je sicer v Sloveniji klub izjemni gledanosti od nekaterih deležna ostrih besed in žalitev.
Mnogi si želijo in glasno zahtevajo, naj se oddaja ukine. Zveza borcev pa je celo organizirala zbiranje podpisov za prepoved oddaje, ker da povedani spomini niso objektivni. Na drugi strani pa na nacionalno televizijo prihajajo tudi zahteve, da bi oddajo, ki je velikokrat na sporedu okoli polnoči, prestavili v zgodnejši čas. Znani intelektualec in publicist Žiga Turk je prepolovitev števila oddaj lani takole opisal: “Oddaja je na sporedu ob torkih sredi noči. Da ja ne bi spomini stark in starcev kvarili gledalcev z zgodbami, ki se ne ujemajo z resnico, ki jo učijo zadnjih sedemdesetih let. Ampak to ni bilo dovolj. Letos so število oddaj prepolovili.”
Večkrat nagrajeni režiser Možina, ki je za dokumentarni film o Pedru Opeki dobil prešernovo nagrado, o svojih oddajah pove: »V objavljanju oddaj vidim skrb Televizije Slovenija – javnega medija, da čim več pripovedi ohranimo za nas in za poznejše rodove. Televizija lahko pripravi omejeno število izdelanih dokumentarnih portretov na leto, število pričevanj, ki so posneta na bolj preprost način, z eno kamero in z minimalnimi sredstvi, pa je lahko veliko večja. Moje sporočilo našim gledalcem je zato tudi naslednje: tudi sami se zanimajte za zgodbe vaših starejših sorodnikov ali sosedov. Danes je solidna kamera, tudi tista v fotoaparatu, že zelo dostopna. Posnemite zanimive zgodbe iz svojega okolja, morda bodo nekoč objavljene tudi na televiziji ali na spletu, na vsak način pa bodo čedalje bolj dragocene za vaš družinski spomin.«
