Priimki Slovencev (1)

Grbi slovenskih mest Jureta Vombergarja v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Foto (c): Tino Mamić

V Buenos Airesu je letos umrl arhitekt in rodoslovec Jure Vombergar. V spomin na izjemno delo, ki ga je opravil za slovenstvo in Slovence bomo ponatisnili njegovo razpravo o nastanku slovenskih priimkov, ki nam malce približa tudi življenje izseljencev in probleme, ki jih imajo zaradi slovenskih imen in priimkov. Podnaslovi so redakcijski. Izvirni članek pa je objavljen tudi na portalu Digitalna knjižnica Slovenije. Več o Vombergarju smo napisali pred dnevi: KLIK.

Jure Vombergar: Priimki Slovencev

Namenoma sem naslovil razpravo ‘priimki Slovencev’, ne pa ‘slovenski priimki’, kajti mnogi Slovenci nosimo priimke, ki niso slovenski ali so poslovenjeni neslovenski. Govoril bom o enih in drugih.

Menim, da je tema zanimiva (predvsem) za nas, ki živimo v svetu, kjer je večina ljudi drugačnega izvora in so naši priimki skoraj vsak dan, bi rekel, ‘kamen spotike’. So pač drugačni, kot je večina poznanih; večkrat so za Neslovence neizgovorljivi in jim povzročajo neke vrste nelagodnost. Meni pa se tudi večkrat zgodi, da ko povem svoj priimek, ne da bi bil česa kriv ali imel kako zaslugo, doživim nepričakovano sovražnost ali pa simpatijo s strani sogovornika.

Težave s priimkom

Meddobje (Intersiglo), literarna in kulturna revija, ki izhaja v Argentini. V njej je bil esej o priimkih prvič objavljen.

Ko sem bil na univerzi študent in po končanem študiju profesor-asistent, sem doživljal med kolegi in učenci različne anekdote v zvezi s priimkom, ki so bile zame precej travmatične. Čutil sem, da so me levičarski kolegi sovražili zaradi priimka, profesorji pa večkrat (lahko bi rekel velikokrat) diskriminirali, čeprav sem mnogokrat povedal, da sem Slovenec in pa kako se izgovarja moj priimek.
Samo en primer: neki moj učenec (v času moje 7-letne profesure na fakulteti) je na lepem začel v svojih nalogah pisati moje ime »arq. Jorge Marcos Bergar«. Ko sem znova povedal, kako se pravilno piše moj priimek, mi je, očividno že pripravljen na mojo opombo, z neko ihto, ki je nisem pričakoval, s povzdignjenim glasom ugovarjal, češ da argentinska ustava ne pripoznava plemiških naslovov…

Ko sem bil pred 20 leti v Kanadi, mi je neki rojak, ki je bil v državni službi, mimogrede omenil: »Oh, ko bi jaz imel tvoj priimek, bi mi bilo moje delovanje zelo olajšano«. No, meni zaradi priimka ni bilo nikoli nič olajšano, prej obratno; kot rečeno, marsikatero bridko sem moral požreti.

Mimogrede, čeprav ni to tema članka, moje ime »Jurij Marko« je ob mojem prihodu v Argentino prevajalka Hočevar pravilno prevedla v kastiljanščino kot »Jorge Marcos«, na željo mojega očeta, da se ime prevede, česar pa mnogi rojaki, oz. njihovi starši, ob svojem času niso storili. In tako so mnogi z imeni Alojzij, Jernej, Jurij, Matija, Marija in Marica ostali v Argentini za vedno Alohsih, Herneh, Hurih, Matiha, Mariha in Marika.

To naj bi bil nekak uvod v obravnavanje priimkov Slovencev in posledic, ki izhajajo iz njihovega ‘nošenja’. Uporabim to besedo, ker priimka si sami nismo izbrali, kot si nismo izbrali staršev, kraja in datuma rojstva, spola, barve kože, oči in las, vrste krvi…

Nomen est omen

Z gornjim uvodom osebnih doživetij nošenja priimka sem hotel povedati, da priimek na nek način zaznamuje človeka, njegovega ‘nositelja’, in da velja latinski rek ‘nomen est omen’, skrivnostno znamenje, ki človeka spremlja od rojstva do smrti, kot neločljivi del osebnosti. Priimki so med najstarejšimi pričami posamezne družine, rodovine in s tem tudi jezika in naroda. Za posameznega nosilca priimka izvira iz vsega tega ne samo preteklost rodu, temveč večinoma tudi ponos, poganjajo pa tudi osebne, rodovne in narodne korenine.

Literature o tematiki priimkov je kar nekaj, vendar ne o tem, kar bi mene najbolj zanimalo in to je: kdo je priimke podeljeval in ob kakšni priložnosti, kakšen kriterij je uporabljal pri izbiri oziroma podeljevanju, ali so obstajala za to kaka uradna navodila in podobno. Pač pa je precej literature o tem, kaj priimki pomenijo. V reviji Slovenija (v angleškem jeziku) Janez Keber že več let objavlja v nadaljevanjih članek The Origin of Slovene Surnames, kjer razlaga pomen slovenskih priimkov, njihovo razširjenost, krajevni izvor, gostoto po krajih, različne izpeljanke, itd. Danes je to zelo lahko ugotoviti, ker se podatki popisa prebivalstva morejo računalniško obdelati.

Priimki izumirajo

Janez Keber pove, da so v Sloveniji zabeležili čez 65.000 različnih priimkov in pa še to: 27.000 priimkov je takih, da jih ima en sam Slovenec, 4.500 priimkov imata dve osebi, 3.300 priimkov tri osebe, 3.400 štiri osebe, 2.200 pet oseb. Če bodo ti umrli brez potomstva, bo izginilo skoro dve tretjini slovenskih priimkov. Za primerjavo lahko navedem, da imajo Nemci in Francozi, eni kot drugi, okrog 150.000 priimkov, kar pomeni, da imamo Slovenci sorazmerno s številom prebivalstva, 12-krat več priimkov kot Francozi in 17-krat več kot Nemci. Če bi jih imeli v istem povprečju kot Nemci, bi imeli le 3800 priimkov. Kakšno bogastvo imamo Slovenci v priimkih, oziroma smo na tem, da ga izgubimo! Vendar, bolj kot priimki, bi nas moralo skrbeti dejstvo, da skupaj s priimki, podeljenimi v srednjem veku, izginjajo tudi nosilci priimkov, ki predstavljajo dve tretjini biološkega in genetskega bogastva slovenskega naroda! To je naravnost grozljivo in tega se, zgleda, nihče ne zaveda ali se dela, kot da se to njega ne tiče. Navaja se števila oseb neprizadeto, kot bi šlo za kako filatelično ali numizmatično zbirko. Slutim, da se noben Greenpeace in nobeno ekološko gibanje ne bo zavzelo za ohranitev zgodovinskega slovenskega naroda. Morda bo pojamral kateri od slovenskih škofov. A zgleda, da so vsi merodajni in odgovorni, zavestno ali ne, sprejeli prizadevnost katoliškega pesnika in politika Edvarda Kocbeka, da se spremeni narodni značaj Slovencev, kot je izraženo v programu Osvobodilne fronte. Najlažje in najhitreje pa se spremeni narodni značaj, če se spremeni genetska kvaliteta naroda. To se končno in dokončno izpolnjuje v naših časih. Glede upada števila priimkov pa bo morda kdo ugotovil dejstvo, da se Slovenci, ob vstopu v EU, pač bližamo frekvenčnosti priimkov Nemcev ali Francozov. Saj smo Evropejci, mar ne?

Jure Vombergar

Osmrtnica v zadnji številki časnika slvoenske skupnosti v Argentini Svobodna Slovenija.

 

Ne spreglejte
Naloži več