Obisk, romanje, potepanje, izlet: vse te definicije so uporabili za tri avtobuse Slovencev, ki so se 9. novembra 2019 prvič po letu 1945 podali po začetnih italijanskih poteh slovenskih povojnih beguncev. Političnih beguncev. Točnih definicij si za to pozabljeno in večkrat zaničevano večtisočglavo množico slovenskih ljudi še danes glavnina piscev ne privošči. (Celoten članek s fotografijami: KLIK. )
Več tisoč beguncev se je torej znašlo tudi v taboriščih po Italiji, sprejemnih centrih, bi rekli danes. Vanje so prišli tudi skozi Gorico, hodili so po mostu čez Sočo pri Ločniku in naprej v Furlanijo, po cesti, ki je še danes pomembna prometnica za Videm, državni cesti 56.
Za to reko slovenskih ljudi je konec vojne pomenil začetek novih preizkušenj, zapustili so svoje domove in iskali zatočišče zunaj meja matične domovine. Premikali so se predvsem proti severu, na Koroško, hodili so proti zahodu, v Furlanijo. V večinski zavesti našega naroda teh Slovencev ni.
Koroška, Vetrinj, Špital, barake, čudež slovenskega šolstva in kulture, knjig in časopisov – vse to mogoče pri nekaterih odmeva, nekje oddaljeno. Še bolj neznatna pa je zavest o inačici zgodbe, ki se je pisala v Italiji: Monigo, Servi- gliano, Senigallia; scenarij, podoben koroškemu, enaka življenjska moč, ki jo je pokazal ranjeni slovenski narod. Pa še vzporedni tok slovenskih ljudi: Višek, Riccione, Forlì, Eboli.
V reki Slovencev, ki so šli skozi Gorico, se je znašlo več sto civilistov z Goriškega in iz Vipavske doline, več sto slovenskih četnikov in glavnina primor- skih domobrancev oziroma pripadnikov Slovenskega narodnega varnostnega zbora. Vsi so iskali varnejše pogoje na Zahodu, umikali so se iz matične svobo- de, ki jo je v maju 1945 za nekaj tednov okusila tudi Gorica.
To so bili tisti Slovenci – vojaki v različnih uniformah, civilisti, otroci, starejši, kmetje, politiki, šolniki, obrtniki, slikarji, športniki, dekleta, žene in ženice – približno 25.000 jih je bilo, ki so maja 1945 bežali pred komunističnim režimom, ki se je napovedoval doma. Glavnina se je zatekla na Koroško, ostali so prišli v Italijo. Od začetnih 2.000–2.500 se jih je končno nabralo okoli 4.500. Begunce na Koroškem je po koncu vojne zadela narodna tragedija, saj je bilo okoli 12.000 fantov in mož z obljubo Angležev, da jih vozijo v Italijo, predanih oblastem v Jugoslaviji in so svojo pot z vetrinjskega polja končali v kočevskih in drugih jamah, opuščenih rudnikih in na drugih moriščih.
Celoten članek si lahko preberete tukaj: KLIK.
