Televizija Koper je ponovno predvajala zanimiv dokumentarec “Samo idealisti”, junaška in tragična zgodba primorskih padalcev. Dokumentarni film je v produkciji slovenskega televizijskega programa italijanske radiotelevizije RAI v Trstu. Gre za presunljivo zgodbo mladih mož, večinoma Primorcev, ki jih je italijanska fašistična oblast leta 1940 poslala kot svoje vojake v Libijo, a so jih med »vojno v puščavi« zajele britanske sile. Kaj se je nato dogajalo s fanti, ki jih je odlikovala izrazita narodna zavest, nam bo razkril avtor filma, tržaški publicist in proučevalec polpretekle zgodovine Ivo Jevnikar.
27 mladih primorskih mož so Britanci na Bližnjem Vzhodu izurili za padalce, radiotelegrafiste, tolmače, gverilce ali diverzante ter jih v letih 1943–44 v soglasju z Jugoslovanskim odborom iz Italije in jugoslovansko vlado v emigraciji, nato pa s partizanskim vodstvom spravili za sovražnikove linije, da bi podprli odpor proti okupatorju. Prvo povojno obdobje jih je dočakalo le devet. Šest jih je tako ali drugače izgubilo življenje med vojno, dvanajst pa je bilo žrtev revolucionarnega nasilja oziroma tajne politične policije Ozne: večinoma v mirnem času, nekaj mesecev po vojni, brez sodnih postopkov. Dokumentarec, ki je nastal ob 75-letnici spusta prvih šestih padalcev raziskuje to zgodbo, ki je bila dolgo let zamolčana.
Britanci so teh nekaj izbrancev na Bližnjem Vzhodu izurili za padalce, radiotelegrafiste, tolmače, gverilce ali diverzante ter jih v letih 1943-44 s soglasjem Jugoslovanskega odbora iz Italije (dr. Ivan Marija Čok in prof. Ivan Rudolf) in jugoslovanske vlade v emigraciji, po sporazumu Tito-Šubašić pa tudi s partizanskim vodstvom, spravili za sovražnikove linije na slovensko oz. jugoslovansko ozemlje, da bi podprli odpor proti okupatorju.
Prvo povojno obdobje jih je dočakalo le devet. Šest jih je tako ali drugače izgubilo življenje med vojno, dvanajst pa je bilo žrtev revolucionarnega nasilja oziroma tajne politične policije Ozne: večinoma v mirnem času, nekaj mesecev po vojni, skrivaj, brez sodnih postopkov.
Ta zgodba, ki je zelo značilna za čutenje Primorcev, ki so takrat že 20 let trpeli pod fašistično raznarodovalno in diktatorsko oblastjo, je bila do konca 80. let prejšnjega stoletja zamolčana. Idealizem in domoljubni nagibi protagonistov, krivične obtožbe o vohunstvu in revolucionarno nasilje, ki so jih prizadeli, pa so v naslednjih letih stopili v skupni zgodovinski spomin. Pomembno vlogo je leta 1999 odigral tudi niz 22 dokumentarnih oddaj na Radiu Trst A pod naslovom Z Bazovico v srcu, ki sta ga ravno tako pripravila avtor dokumentarca Ivo Jevnikar in režiserka Marija Brecelj.
Film prikazuje dogodke v nazorni in strnjeni obliki. Bogatijo ga izjave vseh petih padalcev, ki so bili še živi v 90. letih prejšnjega stoletja, a so zdaj že rajni, enajstih svojcev in drugih pričevalcev iz Slovenije, Italije in Argentine, slike in temeljni podatki o vseh 27 padalcih, arhivski in zasebni dokumenti, posnetki pomenljivih dogodkov in obravnavanih krajev.
Ta junaška in tragična zgodba je bila v Argentini vsaj delno znana, saj je v skupnosti živel padalec – radiotelegrafist Venceslav (ali Vencelj) Ferjančič (Idrija, 1919 – Buenos Aires, 2010), ki je nekajkrat zapisal svojo zgodbo, o njej pa je pred davnimi leti pisal tudi Rudolf Smersu. Tudi Ferjančič nastopa v dokumentarcu, saj ga je posnela Marija Brecelj med službenim potovanjem v Buenos Airesu marca 2003. Takrat je posnela tudi nekaj spominov njegove žene Slavica Černe Ferjančič (Vrtojba, 1923 – Buenos Aires, 2012), ki je bila “aleksandrinka” in je padalsko zgodbo doživljala kot njegova zaročenka v Kairu.
Med pričevalci pa je tudi Franc Zorec (Dvor pri Polhovem Gradcu, 1923 – Buenos Aires, 2015), ki je bil v noči od 17. na 18. marec 1943 – pred 75 leti! – med tistimi slovenskimi četniki pri Smrečju, ki so sprejeli prvo trojico padalcev, in kot prvega ravno Venclja Ferjančiča, ki so mu zato kot ilegalno ime določili ime prvega Zemljana – Adam.
V Argentini (kot tudi v Sloveniji, Kanadi in ZDA) so tudi nekateri sorodniki radiotelegrafista Antona Božnarja (Polhov Gradec, 1909 – nekje na Dolenjskem, 1943) in pa Zdravka Lenščaka (Novo mesto, 1919 – neznano kje, 1945), ki so ga Britanci spustili k partizanom kot svojega oficirja in je »izginil« po vojni.
Dokumentarec »Samo idealisti. Junaška in tragična zgodba primorskih padalcev« so še pred prvim televizijskim predvajanjem predstavili 16. marca v Trstu, potem pa še 20. marca v polni Viteški dvorani Muzeja za novejšo zgodovino Slovenije v Cekinovem gradu v Tivoliju v Ljubljani.
Vira: Svobodna Slovenija in Ivo Jevnikar
