Juriš na novo vlado!

Milan Gregorič

Priča smo pravemu stampedu sovraštva do nove vlade s strani agresivne levičarske falange. Začelo se je z javnim pismom 75 »intelektualcev«, ki ga je dr. France Cukjati označil za pamflet, »poln zlobnih podtikanj in laži«, a ga je hkrati pozdravil, ker so se podpisniki z njim razgalili pred slovensko javnostjo tako, da bolj niso mogli. Spremljali so ga strupeni rafali jurišnikov iz dominantnih medijev, ki so popljuvali vodstva obeh sredinskih strank (LMS in DESUS), ki sta se dogovarjali za sestavo nove vlade, in predsednici DESUS-a celo zagrozili s smrtjo. Sledil je poulični marš na sedeža navedenih dveh strank, ki se ga je udeležilo tudi nekaj levičarske drhali s skandiranjem, »Ubij Janšu!« Stampedu se je pridružil tudi  pisatelj Boris A. Novak z  zmazkom, ki ni v čast razumnemu človeku. Prišlo je do ovadbe Janše pred organi Sveta Evrope kot zatiralca medijske svobode. Urad za komunikacijo vlade je na to blatenje Slovenije v tujini odgovoril in ga označil za recidive komunizma, s čemer se tudi sam strinjam.

Levičarski jurišniki na delu

Milan Gregorič

Tega pa jurišniki niso mogli požreti in so zbobnali skupaj nekaj parlamentarnih odborov, zahtevali odstop zunanjega ministra dr. Anžeta Logarja itn. Pravnik in politik dr. Marko Pogačnik je pri tem pripomnil (Demokracija, 9. 4. 2020), da »ena politična skupina očrni mednarodni ugled Slovenije pred Svetom Evrope in potem, ko vlada na to reagira z ustreznim pojasnilom, je spet halo!« Blaž Zgaga pa je šel še dlje ter v članku, objavljenem najprej v hrvaškem tedniku Nacional in nato ponatisnjenem v italijanskem levičarskem tedniku L’Espresso, naprtil Janši nič manj kot državni udar s teatralnim naslovom »Slovenia, piu poteri per il premier: colpo di stato dietro le quinte della pandemia« (»Slovenija, polna pooblastila premieru: državni udar za kulisami pandemije«). Na slovensko ambasado v Rimu so začela deževati vprašanja zaskrbljene tuje javnosti ter je moral nič hudega sluteči veleposlanik ljudi pomirjati, uredniku L’Espressa Marcu Damilanu pa je poslal pismo, v katerem je zanikal navedbe Blaža Zgage, ter zahteval da pismo objavijo na istem mestu in  enako poudarjeno, kot je bil objavljen Zgagov pamflet (Demokracija, 12. 4. 2020). Tako so jurišniki poskušali prikazati Slovenijo v tujini kot kako banana republiko, a so s tem osmešili sebe in tuje medije, ki so jim nasedli. Kar niti ni tako slabo, ker so se s tem tudi zunaj meja primerno razgalili. Na spletni strani »Domovina.je« (24. 4. 2020) je uredništvo spomnilo, da v državah s politično kulturo velja pravilo, da se vladam prvih 100 dni da mir, da se vpeljejo, in hkrati pripisalo, da pa naši vladi »niso dali miru niti 10 dni, kaj šele 100«. K čemur bi dodal: »Kaj 10 dni, s pljuvanjem in sesuvanjem vlade so začeli, še preden je bila ustanovljena«.

Kdo zatira v Sloveniji medijsko pluralnost in svobodo

Znano je, da je levici uspelo obdržati nadzor nad glavnimi vzvodi realne družbene moči, kot so kapital, represivni organi, šolstvo, mediji, civilna družb idr. tudi v tranziciji, ki jih je po potrebi tudi zlorabila, da se je obdržala na oblasti. Pri tem so ji pomagali dominantni mediji (dnevniki, na desetine revij in tednikov, javna TV SLO, komercialne TV idr.), ki so prek kapitalskih, kadrovskih ali poslovnih navezav (oglaševanje!) ostali pod nadzorom levice. Združenje novinarjev in publicistov  (ZNP, Splet, 13. 4. 2020) je v svoji nedavni izjavi opozorilo, da so  bili večinski mediji pod kontrolo levice »v preteklosti grobo izkoriščeni za obračunavanje s političnimi nasprotniki iz desne sredine«. Navedeno so potrdile tudi nekatere empirične raziskave kot npr. »Študija  medijske svobode in avtonomije medijskega prostora v RS, 2007«, in »Medijska  svoboda v Sloveniji, 2008«. Nekaj poskusov formiranja alternativnih dnevnikov je namreč propadlo, med ostalim tudi zaradi odklanjanja oglaševanja v njih s strani rdečih direktorjev, ki so prevzeli nadzor nad podjetji. Kar se je zavleklo še v tranzicijo, ko je npr. nedavno tega Šarec zažugal podjetjem v večinski lasti države, ki so naročala oglase na Nova24TV. Od alternativnih medijev so se s prispevki vernih ljudi prebili na površje najprej Radio in revija Ognjišče ter tednik Družina. In to mukotrpno, kot je razvidno iz utemeljitve za častno priznanje ZNP msgr. Francu Boletu, vizionarskemu in pogumnemu tvorcu Ognjišč (1918), kjer piše, »da je policija ustvarjalce budno spremljala…Zmanjkovalo je papirja za tisk…Boletu so za tri leta odvzeli potni list…Celodnevne hišne preiskave na uredništvu revije v Kopru pa so bile za zaposlene pravi hišni pripor: prostorov namreč ves dan nihče ni smel zapustiti: niti visoko noseča tajnica uredništva ne itn.«  Med laičnimi alternativnimi mediji je znotraj časopisnega podjetja Delo nastal najprej Slivnikov tednik Mag, ki pa so ga levičarji s sovražnim prevzemom uspeli uničiti. A je zopet zaživel kot samostojni tednik Reporter, ki pa bi ga po nedavnem prevzemu tednika s strani medijskega tajkuna Martina Odlazka težko še prišteval k alternativnim pomladnim medijem, saj se družno z levimi glasili z vsemi topovi spravlja nad Janšo in SDS. Če k temu dodamo še tednik Demokracijo, zasebno televizijo Nova24TV in nekaj spletnih portalov, dobimo glavnino medijev, ki  niso pod nadzorom levice. A žal jih je skupaj komaj za slabih 10%, bolj za demokratični okras. Tako Janša nima kaj zatirati medijske pluralnosti in svobode, ker je v veliki meri že zatrta, in jo lahko samo še rešuje. Jurišniki so to zamolčali Svetu Evrope, vendar imajo člani Sveta v Sloveniji svoja diplomatska predstavništva, ki pozorno spremljajo dogajanje, ter so dezinformacije o medijskem stanju v Sloveniji, ki jih levičarji podtikajo tujini, kratkega diha in prej škodujejo njim samim kot njihovim političnim nasprotnikom. Kot se je npr. to zgodilo Blažu Zgagi z njegovim pamfletom v Nacionalu in L’Espressu.

Nesprejemljiva pristranskost javne RTV SLO

Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami je bilo odvratno opazovati voditelje TV soočenj, ko so, z nekaj častnimi izjemami, udeležencem papagajsko polagali na jezik slogan, da po volitvah »ne bodo sodelovali z Janšo«. V izjavi Združenja novinarjev in publicistov (Splet, 13. 4. 2020) smo lahko prebrali o pristranskosti RTV SLO tudi ob nastopu tretje Janševe vlade, »ko so novinarji in uredniki odkrito agitirali proti novi vladi…, se orkestrirano odzivali na dogajanja, ki niso bila v skladu z levo usmerjeno ideologijo…ter s takim ravnanjem ustvarjali popačeno in pristransko dojemanje javnosti«. In ker javno TV SLO financiramo državljani različnih političnih pogledov in naročnine ne moremo odpovedati, je zlorabljanje RTV SLO za promocijo ene opcije hkrati nasilje nad nami, ki nam ga ni treba trpeti. V sosedni Italiji je plačevanje naročnine za javni zavod RAI tudi obvezno in se pobira skupaj s položnico za elektriko, če imaš TV ali radio aparat, tudi če ju ne gledaš ali poslušaš. Leta 1975 je nadzor nad RAI prešel z vlade na parlament ter obstaja parlamentarna komisija, v istem razmerju kot parlament, ki imenuje upravne organe RAI. Sedanje stanje na RTV SLO, z nekaj častnimi profesionalnimi novinarskimi izjemami in nekaj nemočnimi pomladnimi predstavniki v programskem svetu, očitno tega zelo resnega problema ne rešuje, kar kliče po odločni akciji.

Ne spreglejte
Naloži več