Praznik jela in prvomajci

Prvi maj, praznik dela, bi po slovensko lahko imenovali tudi praznik jela. Pa ne zaradi pregovora, da brez dela ni jela, ampak zaradi vonja po pečenem mesu, v katerega se na ta dan ovije dežela pod Triglavom.

Dan miru

Če bi Slovence vprašali, na kateri dan najprej pomislijo, ko slišijo besedo piknik, bi večina gotovo odgovorila prvi maj. Ta dan se vsekakor splača preživeti doma, ne na potovanju. Posebej letos. To je namreč edini svetek, kot so nekoč dejali praznikom poleg nedelj, ko lahko ješ kosilo ob odprtem oknu brez nevarnosti, da bi te motili predirni zvoki cirkularke, motorke, traktorja, kosilnice z nitko ali brez nje ter mešalnika za beton. Ob nedeljah in praznikih je namreč tovrstno onesnaževanje s hrupom postalo skorajda že pravilo brez izjeme. Prvomajska tišina je blagodejna za vse. Praznik imajo radi tisti, ki zaradi tekočine obležijo pod mizo, in tisti, ki zaradi hrane padejo na kavč. Pa tudi tisti zmerni, ki jejo in pijejo brez pretiravanja, ali tisti, ki se zaradi športnih naporov komajda še držijo na nogah. Skratka, vsi.

Zato zelo težko razumem, da si tega užitka, blagodejne tišine in razvedrila, ne privoščijo več kot le enkrat na leto. Smo res včasih čudni, ljudje. Poseben obred, uvod v praznik jela, je seveda prvomajski kres. Na predvečer, zadnjega aprila. Takrat se zberejo prvomajci in se kot v starih časih ob kresu poveselijo. Danes je sicer kresovanje precej drugačno, kot je bilo nekoč. Bo kdo rekel, da ni več tako romantično. Seveda. Sežiganje gum (ki se jim, ne razumem dobro, zakaj, uradno reče avtomobilske pnevmatike) in posodic za spreje je namreč danes s kaznijo prepovedano. Čeprav se je v začetku zdelo nemogoče, se je prepoved “romantike” kar obnesla. Namesto eksplozij praznih pipsov za muhe pa je ob kresovih hrupa še več: poki petard in oglušujoče hreščanje glasbe iz zvočnikov. Zadnjega aprila pridejo na svoje tudi vrtičkarji, saj lahko legalno zakurijo vse staro vejevje, ki jim jemlje dragoceni prostor na vrtu. Na ta dan ni treba paziti, da bi se zaradi črnega dima svežih lesnih odpadkov kdo jezil nate. Zato nekateri prvomajci kresujejo dvakrat. Prvič že takoj po kosilu na vrtu z grabljami v rokah. Drugič pa zvečer na zabavi s pivom v rokah.

Delajo na praznik dela

Kot se za svetovni dan, ki spominja na pravice delavcev, spodobi, čez balkon vedno obesim zastavo. In tam visi tri dni. Praznik se namreč začne na predvečer, konča pa pravzaprav šele 2. maja, saj imamo v naši deželi kar dva dneva prosto. No ja, ne prav vsi. Mnoge trgovke so morale 2. maja v službo. Mogoče bi iz solidarnosti do njih bilo bolje 2. maja zastavo sneti, kaj pa vem. Je pa res, da je zaradi previsokih dodatkov za delo na 2. maja večina trgovin zaprtih. Bodo pa letos trgovke morale v službo v nedeljo, 3. maja. Tega ne razumem. Prosta sobota, da delaš v nedeljo. Kje je logika?

Upanje sicer ostaja. Letos so trgovski sinidkati ponovno zahtevali, da se prepove nedeljsko delo. Tako kot pred leti, a so se potem pogodili z vlado Janeza Janše in skupaj požrli besedo. In obšli referendumsko odločitev celotne nacije. Upamo, da bo tokrat drugače. Idejo je tokrat, presenetljivo, podprla tudi stranka takoimenovana Levica. Če se ne bo premislila, ko bo ugotovila, da imamo isto željo tudi kristjani, sem prepričan v uspeh pobude.  Ali če si ne bo premislila, ker je njihov predlog podprl premier Janez Janša. Takoimenovana Levica je medijsko daleč najbolj vplivna stranka v državi, zato bo, če ne držijo fige v žepu, predlog gotovo šel skozi.

Zastava

Pred nekaj leti sem zastavo obesil in doživel neljubo presenečenje. Ker v svoji lenobnosti še vedno nisem bil na hišo pritrdil droga za zastavo, jo obesim čez balkonsko ograjo, ki gleda na cesto. Z belim pasom na desni, seveda. Sicer bi kdo mislil, da visi srbska trobojnica, ki ima iste barve v obratnem zaporedju.

Zastava je precej dolga in jo lahko s skokom s ceste celo dosežeš. Na jutro prvega majnika me je zastava pričakala razparana. Visela je samo še na enem trakcu. Pijanska objestnost? Verjetno. A nič zato, saj imamo doma še vedno šivanko in sukanec. “Vsaku tjele ima suoje vesjele,” je rekel moj pokojni stari tata. A misel na raztrgano zastavo mi vendar ne da miru. Če mi kdo umaže fasado, lahko rečem, da je tako – malce nenavadno in primitivno, a vendar – izrazil svoje čustvo do mene. Če se je lotil zastave, pa je to vendarle v prvi vrsti simbol naše nacije (da, nacije, ne samo naroda). Trobojnice se je lotil človek, ki je na enem od bližnjih kresovanj praznoval prvi maj. Prav zastava je izraz spoštovanja do tega praznika, ki ga je tudi on tako bučno proslavil. Zakaj je torej postala tarča njegove objestnosti ravno zastava? Če bi to storil, recimo, Neslovenec z zastavo, ki je obešena na dan državnosti, bi lahko to razumel kot izraz njegovega protislovenskega čustva. A to se je zgodilo prvega maja. Nekdo, ki je praznoval praznik dela, je očitno hkrati tako sovražen do Slovenije, da je to izrazil z napadom na državni simbol. Ali pa ima nekdo, ki je recimo sovražen do mene, hkrati do Slovenije tako ignorantsko-nevedno-cinično-pišmeuhovski odnos. Prvomajec skratka, ki Slovenijo bodisi sovraži bodisi je ne ceni.

Kolumna je bila prvič objavljena na portalu Siol.net. Včeraj sem dodal le nekaj stavkov, ki so sedaj napisani s poudarjeno pisavo. 
Nekaj mesecev sem namreč bil za portal pisal kolumne in članke o Vatikanu. Kot so mi povedali, so ti članki bili med najbolj branimi na portalu. Po nekaj mesecih je vodstvo portala ustavilo sodelovanje. Neuradno zaradi "napačnih" poudarkov, uradno pa brez pojasnila.
Ne spreglejte
Naloži več