Zakaj je duhovnik sploh potreben

V neki župniji so v tednu pred nedeljo duhovnih poklicev otrokom višjih razredov verouka dali nalogo, naj napišejo, zakaj imamo duhovnike. Odgovorov je bilo več kot sto. Skoraj v vseh pa se je tako ali drugače ponavljala misel: duhovniki so zato, da molijo, da imajo mašo in učijo verouk. Včasih tudi obiskujejo bolnike.

Precej odgovorov je pri tem naredilo vtis – pa čeprav ni bilo naravnost povedano – da so duhovniki neke vrste priganjači. Če jih ne bi bilo, ne bi bilo treba hoditi v cerkev, ne k verouku, ne k spovedi in doma ne bi bilo potrebno moliti. Na enem listku je kar naravnost pisalo: Če ne bi bilo duhovnikov, bi Bog ostal v cerkvi sam.

Na enem od lističev pa je pisalo: Duhovniki niso in so potrebni. Niso, ker nekateri ljudje brez njih brez težav živijo; so, ker nas učijo evangelij. – Otrok, ki je to zapisal, ni prišel do zaključka, da tisti, ki zanemarja evangelij, zanemarja sebe. Lepo pa je to povedal neki nadarjeni srednješolec, ki je svojemu katehetu priznal: Jaz postajam kot računalnik, naredite iz mene človeka.

Da nekdo vse bolj postaja kot računalnik, da se žene za ocenami, da stlači v možgane čim več znanja in da s tem morda ugaja svojemu stremuštvu, za vse to duhovnik ni potreben. Tudi ne zato, da streže svojemu telesu, nazadnje postane svetu odveč in ga odložijo nekje na pokopališču. Da pa nekdo postane človek, bitje srca in duha, ki ljubi in zasluži biti ljubljen, ki spoznava vrednote in se zanje odloča, ki ceni mir, srečo in veselje ter vse to deli z drugimi – za to je potreben nekdo, ki za te reči oznanja in zanje priča. Duhovnik nam pomaga, da moremo razvijati v sebi najgloblje težnje, posebej še naravnanost v neskončnost in v večnost. Duhovnik je po svojem poklicu pričevalec večno živega Kristusa, je oznanjevalec novega neba in nove zemlje, je znanilec velikonočnega veselja.

In da bi sleherni duhovnik lahko bil tak, je potrebno, da zanj in to milost tudi molimo. Vsi kristjani smo povabljeni, da si od dobrega Boga izprosimo takšnih duhovnikov. Naj jih dobri Bog blagoslavlja in jim vliva moči, da takšni (p)ostanejo. Po njihovem zgledu naj bomo tovrstni oznanjevalci v vsakdanjem svetu tudi mi vsi.

Gabrijel Vidrih je župnik v Tomaju. Nedeljsko duhovno misel objavlja v oznanilih: KLIK
Ne spreglejte
Naloži več