Tito je nasledil Duceja

Na prelomu stoletja sem služil civilni “vojaški” rok v Centru za usposabljanje invalidnih otrok v Vipavi. Nekoč smo se s kombijem vozili po Novi Gorici in ob gledanju skozi okno sem nekaj zinil o diktatorju, ki ga še toliko let po smrti slavi napis Naš Tito na Sabotinu. Fizioterapevtka srednjih let me je pisano pogledala in s povzdignjenim glasom zasikala: »Ja kdo pa te je – šolal?«

Beli kamniti napis Naš Tito pod vrhom hriba Sabotin, tik ob državni meji je dolg 130 metrov, kamnite črke pa so visoke 25 metrov. Napis je pravzaprav nizek kamnit zid, oblikovan v napis in prebarvan z zelo obstojno belo barvo. Prvi napis »Tito« so postavili aktivisti takoj po koncu druge svetovne vojne tako, da je bil viden po vsej Gorici.  Takrat Nove Gorice še ni bilo in državna meja med Jugoslavijo in Italijo še ni bila določena.

Iz napisa DUCE je nastal TITO

Postavljanje podobnih napisov se je na Primorskem začelo že v času fašizma. V čast Benitu Mussoliniju in njegovemu obisku po slovenskih »odrešenih« krajih, so Primorci dobili na pobočjih napise DUX ali DUCE. Oba izraza pomenita vodja, prvi v latinščini, drugi v italijanščini. Enega tudi na Sabotinu.To je spadalo v kult osebnosti, ki ga je gojil ustanovitelj fašizma. Idejo so po zlomu fašizma prevzeli komunisti in dobili smo številne napise po vrhovih v čast revoluciji, Titu in socializmu.

Leta 1975 je bila po podpisu Osimskim sporazumov meja med Italijo in Jugoslavijo dokončno zarisana in napis je ostal na italijanski strani. Novogoriška Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), je takrat stopila v akcijo. Navdušeni mladinci so maja 1978 ob pomoči jugoslovanskih graničarjev organizirali mladinsko delovno akcijo in napis prenesli na našo stran meje, kjer stoji vse do danes. Po prenosu so besedi TITO dodali še besedico NAŠ. Takratni predsednik novogoriške občinske konference ZSMS Dominik Soban (na zadnjih volitvah županski kandidat LDS in direktor  goriškega tednika OKO) ne zanika, da to ni bilo izzivanje Italijanov. Tudi ta napis je bil postavljen tako, da so ga videli vsi v Stari Gorici. ZSMS je očitno hotela »oznanjati« socializem tudi »neodrešenim« gnilim kapitalistom.

A zgodovina se je z željami ZSMS poigrala. Naslednica ZSMS-ja, sedanja stranka LDS, je v Sloveniji sicer še vedno na oblasti, a socializma že davno ni več. Logično bi bilo, da bi na smetišče zgodovine skupaj s samoupravljanjem, socializmom in marksizmom tja spadal tudi napis Naš Tito. A novogoriška mestna oblast, kadarkoli in katerakoli že, misli drugače.

Odmevi onstran meje

Napis so na italijanski strani meje dojemali kot izzivanje. Napis se je namreč videl daleč v Furlanijo. Italijanski lokalni politiki so radi omenjali izzivalni napis kot simbol diktature pri sosedih. Slovenska manjšina (posebej levo usmerjena) je bila velikokrat enačena s komunizmom in nedemokratičnostjo. Tudi sredinsko (katoliško) usmerjen del manjšine pa je velikokrat doživel verbalno napadanje na napis in slovenstvo obenem.

Zelo velik odmev so imele izjave o napisu, ki jih je izrekel goriški nadškof msgr. Antonio Vitale Bommarca takoj po nastopu svoje službe v Gorici jeseni leta 1983. V neavtoriziranem intervjuju za Messaggero Veneto je nadškof dejal, da ga napis bode v oči, ker ga spominja na vse, kar je komunizem naredil v Jugoslaviji po vojni v Istri in Dalmaciji. Bommarco, ki izhaja iz družine italijanskih beguncev iz Istre (optantov in ezulov). Objavljeno izjavo je msgr. Bommarco zanikal, ker da je bila vzeta iz konteksta in se opravičil, češ, da ni tako mislil. To je tudi pokazal s svojo strpno politiko do slovenskega življa v goriški nadškofiji. Gotovo pa je, da je nadškof osebnost Tita povezoval s tragično usodo istrskih beguncev. Pisanje časopisa je slovenska manjšina vzela kot napad, saj je bila v njem sovražna nastrojenost do goriških Slovencev. Štandreški župnik Karlo Bolčina pravi: »Verjetno je Bommarco včasih pozabil ločevati med politiko in narodnostjo. Vsi Slovenci se nismo rodili po isto »zvezdo«, tako da ne moremo reči so vsi Slovenci avtomatično tisti, ki so prisilili italijanski narod, da je moral bežati iz Istre.«

Komunisti in fašisti, isti, isti, isti

Redno obnavljajo tudi napis TITO nad Renčami,
ki stoji v bližini nekaj uradno še nedokazanih
zamolčanih grobišč. Foto (c): Tino Mamić

O nesrečni izjavi nadškofa, ki se je vsako jutro zbujal s pogledom na NAŠEGA TITA, pravi urednik goriškega Novega Glasa Jurij Paljk, da je sprožila burno reakcijo predvsem v »levem delu« manjšine. Paljk je tudi prepričan, da je bila reakcija na napis tudi svetlobna preobleka italijanske karavle na italijanski strani Sabotina v rdečo, belo in zeleno. Karavla so namreč osvetlili v barvah italijanske trikolore, kar je bilo ponoči vidno daleč naokoli. Temu je naredil konec schengen.

V duhu takratnega časa je tudi veliko šal na ta račun. Ena govori o Goričanu in Novogoričanu, ki sta se ob nedeljah zjutraj povzpela na Sabotin in Sveto Goro. Vsak s svojega hriba sta se zmerjala – Goričan je kričal »Komunisti!«, Novogoričan pa »Fašisti!«. Po dolini Soče pa je odmevalo: »Isti, isti, isti!«.

Na obeh straneh meje se je vedno veliko govorilo o odprti meji in celo o »najbolj odprti meji v Evropi«, zato napis ni bil nikoli lepo sprejet med Italijani. Tudi danes, ko govorijo o obeh Goricah kot enemu mestu in bi bilo tudi zaradi dobrososedskega duha smiselno napis odstraniti, pa glede tega ni nič novega.

NAŠ TITO v demokraciji

Goriški zgodovinar dr. Branko Marušič zelo dobro pozna regionalno zgodovino Goriške in Primorske. Čeprav se sam svetovnonazorsko šteje med bolj levo usmerjene, pravi, da v svojih pogledih skuša ostati objektiven. Konec leta 1989 je prav on dal pobudo ZSMS-ju, da bi odstranili napis. Marušič meni, da je napis nastal kot izzivanje in tako kot zvezda na novogoriški železniški postaji ne sodi v Evropo.

Z napisom NAŠ TITO  se je leta 1991 spopadla nova, demokratično izvoljena lokalna oblast. Po burni in vroči razpravi v novogoriških skupščinskih klopeh je nazadnje padla kompromisna odločitev, da napisa ne potrebujejo več in občinska skupščina je sprejela sloviti sklep, “naj se njegovo vzdrževanje opusti”. Občinski poslanci so menili, da bi bilo odstranjevati napis potratno, saj ga bo grmičevje itak samo zaraslo. To se je tudi zgodilo in poleti napisa zaradi gostega zelenja ni bilo več videti.

Redno obnavljajo tudi napis TITO nad Renčami, ki stoji v bližini nekaj uradno še nedokazanih zamolčanih grobišč.

S tem bi se zgodba lahko končala, če se ne bi že kako leto kasneje »neznanci« ne odpravili na Sabotin in napis očistili grmičevja. Nekateri pravijo, da naj bi za dejanjem neznancev stala organizacija Zveze borcev, drugi pa da podmladek LDS.

Aktivirali pa so se tudi drugače misleči. Dve župnijski mladinski skupini naj bi nekoč družno razmetali kamenje in napis naredili neprepoznaven. A to je bila tudi edina akcija, ki je želela napis odstraniti.

Čas je naredil svoje in počasi je bil napis vedno manj prepoznaven in v poletnih mesecih zaradi zelenja praktično neviden. S tem bi se zgodba skoraj končala, če ne bi leta 1997 na sceno stopili mladi Novogoričani, ki se zbirajo okrog Mladega Foruma, to je podmladka Združene liste. Naredili so delovno akcijo in ponovno očistili in obnovili napis. Dejanje pravno formalno ni sporno, saj še vedno velja sklep občinskih oblasti, da se napisa ne bo obnavljalo, oziroma, da se za obnovo ne bo namenjalo občinskega denarja. Obnavljanje na lastno pobudo pa seveda ni prepovedano…

Nekaj tednov kasneje je skupina novogoriških svetnikov  na Ministrstvo za okolje vložila prijavo zoper lastnika zemljišča na Sabotinu, ker je napis črna gradnja. »Prijavili smo nelegalno črno gradnjo, ne pa pokojnega maršala,« je dejal mestni svetnik Niko Jurca (SDS). Inšpektorat za okolje in prostor se je dolgo obiral in kljub številnim dopisom odgovora ni bilo. Slednjič je na zahtevo državnozborskega poslanca Iva Hvalice Inšpektorat odgovoril, da »ne gre niti za objekt niti za poseg v prostor, za katerega bi bilo potrebno dovoljenje.« To torej pomeni, da lahko poslej na naše hribe postavljamo kakršnekoli napise. Me prav zanima, kaj bi Inšpektorat dejal, če bi na pobočje Nanosa s 25 metrov visokimi kamnitimi črkami postavili napis NAŠ PAPEŽ. Tak napis bi gotovo postal »objekt« ali »poseg v prostor«, zgrajen na črno. Izkušnja križa na Škrlatici je dovolj poučna.

Naš mir

Ponovno razburjenje je povzročil napis pred nekaj dnevi, ko so ga neznanci preko noči spremenili v NAŠ MIR. To je novo dejstvo, o katerem imajo ljudje boljše mnenje. Obstaja pa vprašanje, kdo je to storil in kaj bi se zgodilo, če bi ga kdo ponovno spreminjal.

Vsa situacija spominja na obdobje po letu 1990, ko so po vseh pisarnah in trgovinah visele Titove slike. Nihče si jih ni upal sneti in po prvem beljenju si jih nihče ni več upal obesiti nazaj. Poznam celo primer, ko je nekdo svojemu šefu sliko maršala obrnil narobe, šef pa si je ni upal obrniti nazaj, kakor tudi ne sneti z zidu. Najbolj zanimivo pa je, da je šef po vseh pisarnah jezno iskal krivca, ki je sliko obrnil.

V desetih letih smo prebelili že vse pisarne in urade. Titovih slik skoraj nikjer več ni.

Ulic in trgov ne belimo, zato je v Sloveniji ostalo veliko krajev, ki imajo svoje ulice poimenovane po maršalu Titu. Več tisoč Slovencev živi na teh ulicah in prav zanimivo bi jih bilo povprašati, kaj menijo o tem, da morajo živeti v ulici, ki nosi tako ime. Mogoče pa je tudi vprašanje, kaj so storili prebivalci Maribora, Kopra, Radeč, Slovenske Bistrice, Logatca, Velenja, Postojne, Senovega in Radencev, da v svojem mestu ne bi imeli več Titove ulice ali Titovega trga.

Ognjeni Tito

Nato so začeli nadebudni napredni mladinci napis osvetljevati z baklami. Ob velikem medijskem pompu je tako Slovenija vsako leto maj po televiziji gledala goreči napis Naš Tito. Ali bo to tudi letos, ne vem, v resnici pa niti ni pomembno. To je manifestacija nekega stanja duha, ki ga je najbolj ignorirati.

Nekaj časa so neznanci napis spremenili v THC. Verjetno so ga postavili ljubitelji marihuane, vsekakor pa šaljivci. Tako kot nekoč napis Naš Fido.

V naslednjih letih je napis izgubil pridevnik NAŠ. Del parcele so namreč vzeli v najem demokrati in napis odstranili. A napredni neokomunisti so ostanek napisa malce predelali in stisnili, da sicer ni več simetričen in popoln. Tako ostaja na Sabotinu do dandanes, malce pohabljen napis, Tito.

Članek je bil prvič objavljen v Magu aprila 2001, tu je posodobljena verzija.

 

Ne spreglejte
Naloži več