Ali verujemo in upamo? (nedeljska duhovna misel)

Štirje tedni so že mimo od velike noči, osrednji prazniki velike noči tudi, življenje se utirja v svoje ustaljene tirnice, čemur botrujejo tudi omejitve na katere smo se navajali od začetke epidemije. Mogoče se nam je v tem času utrinjala misel tudi o smislu življenja, o daru vere, ki nama ga prinaša Vstali Kristus in vsaka izkušnja in preizkušnja dobiva boljši smisel.

Kristjani in respiratorji, v Italiji in Sloveniji

Krščanska poklicanost je biti živo kamenje, izbrano in dragoceno pred Bogom. In ne kakršnokoli kamenje, marveč dragoceno v Gospodovih očeh. Kakor tisti italijanski duhovnik na svoji župniji, ki je zbIrala sredstva za respirator in ko je ta duhovnik obolel, ga ni pridržal zase, ampak ga ponudil drugim, sam pa je za posledicami bolezni virusa umrl. Pa ga Gospod zaradi vere ni rešil smrti, marveč poklical v svojo slavo. Pri nas pa bi nekateri kristjanom kar odvzeli možnost zdravljenja, češ, jih bo že vera rešila, respirator bo reševal ateiste.

Vera rešuje

Da, vera nas rešuje, ker če izgubiš vero z njo izgubiš tudi upanje. Zato nam ta nedelja predstavlja neko posebno sporočilo iz Jezusovega dolgega duhovniškega govora (prim Jn 14). Pa ne gre za poveličevanje trpljenja, ker križ predstavlja Jezusovo svobodno odločitev, vrh potovanja, izpolnitev Jezusovega trpljenja, ki je prvi in zadnji motiv učlovečenja.

Apostolska skupnost zaradi napovedi trpljenja izgubi orientacijo. Učenci so prestrašeni. Kaj mi ne bi bili, oziroma tudi sedaj smo, ker je naša vera vedno šibka, na majavih tleh, a strah se premaga samo z vero, ki temelji na Jezusovih besedah: »Jaz sem pot, resnica sem, življenje sem« (prim Jn 14,6). In kot zanimivost: evangelist Janez nikoli ne govori o smrti, križu in trpljenju, ko se sklicuje ne Jezusovo osebo. Ta prvi teolog Cerkve govori o poveličanju in povzdignjenju. Zato: ne vznemirjajte se, kajti pri Očetu je veliko bivališč, kjer nam pripravlja prostor Jezus sam (prim. Jn 14,2). Seveda Jezusu je križ služil, da postane Kristus, božji Maziljenec in zato tudi naši križi delujejo kot prehod (prim. Mt 16,24), da sodelujemo pri odrešenju stvarstva, kar je Kristus zaslužil enkrat za vselej za ceno svoje Rešnje krvi. To so tista ozka vrata, ki jih Jezus označuje kot edini vstop v večno življenje. On je pastir, ki vodi svoje skozi ta vrata na pašo in skozi katera ovce vstopajo in izstopajo. In če se nam zdi, da v teh časih preizkušnje mislimo, da Jezus spi kot v priliki ob viharju (Mt 7,23-27), Gospod ostaja z nami.

Jezus za vse, tudi zame

Pa čeprav nimam časa, da bi ga posvetil drugim in ne prenašam nikogar, ki ne misli tako ko jaz, ker grem v nedeljo k maši, če nimam takrat kaj drugega početi. In ne sodelujem v življenju župnijske skupnosti in sem pri tem navezan samo na denar in dober vtis zato, da ljudje o meni lepo govorijo in pišejo, pa čeprav samo za trenutek slave. Prava sreča, Gospod, da je v hiši tvojega Očeta »veliko bivališč« (Jn 14,2) in morda se bo našlo tudi eno zame, ki nimam ničesar, razen velike želje, da bi bil takšen, kakršnega me K želiš. Zato verujem in upam.

Ne spreglejte
Naloži več