Cerkev – učiteljica življenja?

Marko Ivan Rupnik, Ljubljana, Žale Foto (c): Tino Mamić

Včasih smo rekli, da je zgodovina učiteljica življenja. Res je, samo dejstvo je tudi, da zgodovino pišejo zmagovalci, če si prikrajajo dokumente pa sploh. Torej ne samo »povej mi kaj bereš« marveč tudi »kako bereš…in povem ti kdo si«. V tem smislu bo zagotovo velikega pomena odprtje vatikanskih arhivov, ki že osvetljujejo “sivo” preteklost.

Apostoli v karanteni

Ampak pojdimo k evangeliju. »Še malo in svet me ne bo več videl…« Med apostoli je zavladal strah, zaprli so se v karanteno. Tako kot mi. Molčali so, molili in čakali, kaj se bo zgodilo. Potem nenadoma pride Gospod in jim naroča: »Pojdite ven, krščujte, odpuščajte grehe, sporočite, da sem živ in da sem z vami….« Naročilo, ki velja tudi nam v sedanjem trenutku. Ven iz osebne karantene in pojdimo za tem »tujcem«, ki ga srečata učenca na poti v Emavs (duhovna karantena) nazaj v Jeruzalem (pot oznanjevanja in pričevanja osebne vere). To se na poseben način dogaja tudi današnje dni. Koliko pobud preko elektronskih medijev, socialnih omrežji, medosebna mediacija. Ta je pomembna. Očitno je treba izkusiti neko pomanjkanje, da dojamemo njeno vrednost. Odnos je sam po sebi mediacija. Brez tega bi se čustvene vezi razrezale, vezje bi se prekinilo in vse bi se ustavilo.

Ni nas zapustil

To je bila temeljna izkušnja apostolov, ko je Gospod napovedal, da jih bo zapustil, ampak povejmo še to: »Ne bom vas zapustil sirot…« Tu je sedaj obljuba Svetega Duha, ki pa bo prinesla čisto nekaj drugega. Vse lepo in prav, ampak ljudje potrebujemo še nekaj več, potrebujemo »fizični stik«. Ta fizični stik je evharistija, je Jezus v Najsvetejšem zakramentu. Duhovno ne more nadomestiti fizičnega. Fizično pa lahko prinese tudi duhovno dimenzijo. Primanjkuje nam temeljnih posredovanj, ki so v resnici fizična razmerja, ko si lahko pogledamo iz oči v oči in ne skozi zaslon osebnega računalnika ali pametnega telefona. Gospod nam govori s drugimi besedami. Evangelij ni samo zgodba o tem, kar so doživljali enajsteri. Lahko rečemo, da je današnji zapis aktualen prav v tej čudni situaciji raznoraznih medijskih sporočil, ki nam ponujajo toliko resnic, kolikor je mnenj in seveda stojimo za tem, kar se nam zdi, da je prav. Kaj pa je resnica, je težko izluščiti.

Več kot fizični užitek

Torej… fizični odnosi so smiselni le, če pomenijo vez, ki ni samo fizična, ker lahko prinese samo užitek v užitek. Je lahko tudi vzvišen, seveda, toda ko užitek mine, ga ni več, ker nič drugega ni bilo kot užitek. Zato pravi Gospod: »prav je da grem, sicer Tolažnik ne bo prišel k vam…« Jezusova fizična prisotnost med apostoli je sprožila močan odnos, a ni bila dovolj, da bi se pozneje vzpostavila evangeljska duhovna pričujočnost. Prav prisotnost Duha je zagotovilo stabilne vezi, ki je fizična prisotnost ne bo nikoli nadomestila. To dobro vedo zvesti zakonci. Tudi, če niso fizično prisotni med njimi vlada duhovna vez, ki nikoli ne mine in gre preko groba. Ali je to samo spomin in domišljija? Če so samo telesa brez duha, potem je to res. Prav po Duhu so naša telesa tudi Božja podoba. Telo ni lupina, nekakšna hiša duha. Brez Duha ni telesa, je samo lupina. S krstom in Svetim Duhom smo bili zaznamovani za kraljevo duhovstvo in svet narod, pridobljeno ljudstvo. Smo občestvo Ljubljenih v Gospodu. A potrebujemo zato Besedo, ki oživlja.

Zaradi Besede je Cerkev učiteljica življenja, edinstveni dokument, ki ga pa lahko sprejmemo samo v moči vere, ki jo nenehno oživlja Gospodov Duh,
ki je “Duh resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna”…”vi pa ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas”. Kakšno zagotovilo Jezusove nenehne aktualizacije, zagotovilo njegove nenehne ljubezni in razodevanja. To naj se dogaja v nas samih in občestvih Ljubljenih, pa čeprav bo to vedno manjša čreda, a sposobna, da hodi po poti apostolov.

Ne spreglejte
Naloži več