Bert Pribac: Spomin na Uršiča me je rešil ugrabitve

Bert Pribac na svojem domu v Srgaših avgusta leta 2013. Foto (c): TIno Mamić
Bert Pribac, nedavno preminuli istrski pesnik, esejist in domoljub, je po vrnitvi iz Avstralije napisal spomin na ugrabitev. V spomin na tega velikega človeka objavljamo njegov rokopis.

V letih med 1956 in 1958 sem poleg rednega študija na univerzi v Ljubljani opravljal tudi posel tehničnega in kasneje tudi diplomatskega tolmača za jugoslovanski del komisije za razmejitev z Italijo. Včasih nas je po napornih pogajanjih in terenskem delu vodja komisije ali njegov namestnik pogostil v kaki gostilni.

Pogovor v Triglavu

Bilo je konec leta 1957 ali na začetku 1958, ko so nas po utrudljivem delu nekega večera pogostili v hotelu Triglav v Kopru. Sedel sem na robu glavnega omizja, takoj za nami je bilo manjše omizje, kjer so sedeli šoferji in tehnično osebje. Pri glavni mizi so sedeli takratni namestnik šefa komisije, tovariš Inbo iz Maribora, polkovnik Arsić, kapetan Jović in neki dolenjski polkovnik, ki se je izšolal na akademiji Frunze. Prisotni so bili tisti večer še dva ali trije operativci notranjih zadev ali Udbe iz Kopra ali Sežane.

Kapetan Jović je vneto pripovedoval o Titovi “zvitosti in modrosti”, kako je dal pobiti na desettisoče umikajočih se ustašev tam pri Mariboru in je za to zaposlil menda neko hercegovsko proletarsko divizijo ali brigado, da ne bi bilo po vojni preveč sovraštva med Srbi in Hrvati.

Potem sta se tista dva slovenska člana komisije in tisti trije prišleki iz notranje uprave Kopra ali Sežane spominjali ugrabitve Andreja Uršiča, takrat znanega političnega delavca v Trstu in Gorici. Šel je menda zelo na živce najbolj Branku Babiču. Slišal sem vprašanje: “Kako pa vam je končno uspelo prijeti tega Uršiča?” Eden izmed treh novih je jasno izjavil: “Otepal se je in piskal kot vrag. Naši fantje so ga hitro utišali in smo ga potem spravili čez mejo.” Nekako takole, kajti vsake besede se po tolikih letih ne spominjam več. Vem pa, da je tisti tovariš namignil s pogledom na sosednjo mizo – in pogledal sem tudi jaz, si zapomnil vsaj enega od tistih fantov ali obrazov: šoferja. Kar srh me je spreletel. Zdaj bi jih ne spoznal več. Povrh tega so takrat imeli kakih deset let več kot jaz. In jaz se staram.

Ugrabitev v Trstu

V začetku julija 1959, namesto da bi šel vohunit med kolege na univerzo in med primorsko duhovščino, kakor mi je bilo napol ponujeno, napol vsiljeno, sem raje preko Trsta odšel iz domovine in se namenil za dalj časa v Francijo k sorodnikom, a sem po sili razmer končno pristal v Avstraliji. Z menoj naj bi odšel tudi svak Ciril in zmenjena sva bila, da me on dohiti v Trstu in da se v ta namen dobiva na trgu pred glavno pošto. Tam me je tudi pričakal. Bilo je 11. julija 1959.

Ko sva se pozdravila, naju je kmalu ogovorila lepa ženska kakih 30 let in naju vprašala, če imava jugolire ali dinarje za naprodaj. Bila mi je v sitnost in sem jo mrzko odslovil, ampak gospa ali gospodična je vztrajala pri pogovoru in se še ni obrnila, ko se je ob pločniku ustavil sivozelen mercedes s CD ali konzularno tablico. Iz njega sta izstopila dva močna možakarja. Zdela sta se mi nekako poznana, vendar ne popolnoma, in ozrl sem se na avto in v njem takoj razpoznal, pri odprtih vratih avtomobila, tistega udbovskega šoferja iz Kopra. Spomnil me je takoj na pogovor v Triglavu glede ugrabitve Andreja Uršiča in spreletelo me je, da se kaj takega lahko zgodi v tistem hipu tudi meni.

Bil sem za mejo samo dva dni, a vem, da mi je Udba sledila na avtobus za Ljubljano, kamor nisem več prispel, kajti na Bivju pri Ankaranu sem izstopil in šel peš preko meje na Škofijah. Gospodično sem osorno odslovil, Cirilu pa na hitro povedal, za kaj gre. On me je potolažil: “Ne boj, se, bom že jaz opravil z njima. Imam izkušnje, kako se takim stvarem streže, še kot stražar letališča v Nišu.”

Pobeg udbovcev z meredesom

Možaka sta se nama hipno približala in se vidno namenila proti meni. Vse se je dogajalo naglo. Ciril je, vsaj zdelo se mi je tako, enega zgrabil za roko in mu jo začel zvijati, jaz pa sem začel vpiti: “Aiuto, aiuto!” Zagledala sta nas dva karabinjerja z nasprotne strani ceste in prihitela. Udbovca in tista lepa menjalka denarja pa so se bistro zavlekli v mercedes in odbrzeli.

Naslednji dan dopoldne sem se nemudoma odpravil z družino in Cirilom preko laških mej v Avstrijo, kajti že isti dan popoldne, le kaki dve ali tri ure po našem odhodu, so se pojavili ti ljudje pri moji teti Terežini v Rojanu in me iskali celo v omarah in pod posteljami. Lovili so me potem spet v Münchnu in mi grozili celo v Avstraliji.

Napisal v Šergaših 6 in 7. oktobra 2001

PS: Ime Inbo je izmšljeno.

PPS: Rokopis je Tinu Mamiću izročil Bert Pribac. Prvič pa je bil objavljen že v brošuri o Uršiču, ki jo je uredil Ivo Jevnikar.

Ne spreglejte
Naloži več