Spomin na veleizdajo (Janez Janša)

Razorožitev slovenske Teritorialne obrambe je eno najsramotnejših obdobij slovenske novejše zgodovine. Temu zločinskemu dejanju se je uprla samo manjšina, ki je preko MSNZ kasneje postala hrbtenica nove Slovenske vojske.

Petnajstega maja 1990 je generalpodpolkovnik Ivan Hočevar na podlagi protiustavnega ukaza Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo in navodil Vojaškega sveta SFRJ ukazal premestitev orožja Teritorialne obrambe Republike Slovenije in upravnih organov za ljudsko obrambo v objekte pod nadzorom Jugoslovanske ljudske armade.

Dolgo načrtovana akcija

Ukrep se je pripravljal že dlje časa. Vodstvo RS je bilo o pripravah obveščeno od samega začetka, ko je januarja 1990 Vojaški svet SFRJ sprejel ustrezna navodila, sredi aprila 1990 pa ZSLO tudi konkretno odločitev. Informacije o pripravah na razorožitev so v Slovenijo posredovali nekateri funkcionarji RS, ki so delali v organih SFRJ, nekateri upokojeni generali JLA slovenskega rodu in predvsem Služba državne varnosti, ki je imela svoje vire tudi v vrhu JLA. Še pred majsko razorožitvijo TO je JLA iz nekaterih skladišč v Sloveniji odpeljala v Srbijo večjo količino orožja starejšega izvora, deloma iz obdobja druge svetovne vojne. Takratno vodstvo RS je za te transporte vedelo, prav tako o nameravani splošni razorožitvi TO, vendar ni reagiralo niti ni o njih obvestilo javnosti.

V Sloveniji so bile 14. aprila parlamentarne in predsedniške volitve. Do volitev je stara komunistična oblast opravljala vse funkcije zakonodajne, izvršile in sodne oblasti v celoti, po volitvah do konstituiranja nove vlade in primopredaje poslov 17. maja 1990 pa še vse rutinske posle.

Vmesni čas

V času neposrednih priprav na razorožitev med 10. in 17. majem 1990 je med vsemi organi nove oblasti delovalo le predsedstvo RS pod vodstvom predsednika predsedstva Milana Kučana, medtem ko je bil v vladni palači še vedno stari izvršni svet pod vodstvom Dušana Šinigoja. Mnoge občine še niso imele konstituiranih novoizvoljenih skupščin in izvršnih svetov in JLA je za razorožitev namenoma izbrala čas, v katerem ni računala na kak resen odpor proti svoji akciji. Takoj po razorožitvi je bilo večkrat postavljeno logično vprašanje, zakaj JLA za čas razoroževanja ni izbrala dni pred konstituiranjem nove vlade, ko stara oblast ni imela samo dejanske moči, temveč tudi formalno odgovornost v svojih rokah. Edini odgovor na to vprašanje je domneva, da je bil termin izbran namenoma prav na dan konstituiranja Demosove vlade zato, da odgovornost za razorožitev ne bi padla na staro komunistično oblast, čeprav je imela dejansko ta oblast v rokah vse službe, ki bi razorožitev lahko pravočasno preprečile. JLA stare komunistične oblasti ni hotela kompromitirati ali pa je šlo za usklajeno akcijo na višjem nivoju, predvsem med poveljnikom 5. armadnega območja JLA in predsednikom predsedstva RS.

Občinski in pokrajinski štabi so ukaz prejeli večinoma 15. in 16. maja 1990. Z redkimi izjemami so kljub izrecni prepovedi o prejetju ukaza obvestili pristojne organe v občinah, pokrajinah in republiki.

Kučan je izvedel

Predsedstvo RS kot edini delujoči organ nove oblasti je bilo o ukazu formalno obveščeno takoj po njegovem podpisu (po informacija predsedstva RS z dne 14.6.1990 že 15. maja 1990), o njegovem praktičnem izvajanju oziroma o dejanskem razoroževanju pa tudi takoj (tj. 16. maja 1990), ko je prišel v občine. Najprej so predsedstvo RS formalno obvestili funkcionarji občin Jesenice in Slovenj Gradec, nato pa 17. maja 1990 še funkcionarji občin Dravograd, Krško, Radovljica, Sevnica, Trbovlje in Velenje. Neformalno, po telefonu in prek različnih osebnih posrednikov, pa so predsedstvo RS o nameravani razorožitvi obvestile še mnoge druge občine, med prvimi mestni štab TO Ljubljana.

Ukrepi predsedstva RS v zvezi s premeščanjem orožja so opisani v dveh informacijah, ki jih je predsedstvo RS poslalo v skupščino RS 14. junija in 17. julija 1990, vendar v nobeni ni pojasnjeno, zakaj predsedstvo ni ustrezno ukrepalo vsaj drugi dan po začetku premeščanja orožja, saj bi s pravočasno reakcijo lahko preprečilo odtujitev več 10.000 kosov orožja, kajti samo 18. maja 1990 so orožje oddale naslednje občine: Hrastnik, Kamnik, Kranj (delno), Laško, Lendava (delno), Lj.-Bežigrad, LJ.-Moste, Lj.-Vič-Rudnik, Logatec, Maribor (delno), Ormož, Ravne na Koroškem, Sevnica, Sežana, Slovenska Bistrica (delno), Šentjur, Tolmin, Vrhnika, poleg tega pa še Pokrajinski štab za teritorialno obrambo Ljubljane. Predsedstvo RS je imelo v rokah vse potrebne ustavne in zakonske pristojnosti za pravočasno ukrepanje, mnogi častniki TO pa so ne samo čakali, ampak prosili in rotili, naj se oddaja orožja ustavi.

Večina občin je o protizakonitem ukazu 16. in 17. maja obvestila Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, vendar te informacije sekretar Janko Kušar ni prenesel svojemu nasledniku ob primopredaji. Po neuspešnem čakanju na sklep predsedstva RS sem 17. maja 1990 v dopoldanskih urah prepovedal premeščati orožje, ki je bilo takrat v lasti upravnih organov za ljudsko obrambo in za katerega je bil Republiški sekretariat za ljudsko obrambo takrat pristojen. Zaradi pravočasnega ukrepa je bilo orožje upravnih organov za ljudsko obrambo tako premeščeno samo v petih občinah. Enak ukrep, tj. prepoved premeščanja orožja Teritorialne obrambe Republike Slovenije je Republiški sekretariat za ljudsko obrambo 17. maja 1990 predlagal tudi predsedstvu RS, vendar je to kljub stalnim prošnjam iz občin nezakonito odvzemanje orožja z odredbo ustavilo šele 18. maja 1990 ob 17. uri.

Večina orožja je bila izgubljena

Čeprav so posamezni občinski štabi za teritorialno obrambo ob velikem tveganju del orožja na tak ali drugačen način izvzeli iz vojaških skladišč, je zaradi odvzema orožja maja 1990 in zaradi dejstva, da je bila dobra polovica orožja že prej v objektih JLA in kljub opozorilom ni bila pravočasno izvzeta, Teritorialna obramba RS ostala brez več kot 80 odstotkov orožja in streliva ter velikega dela opreme in vozil.

Orožje, ki je ostalo pod nadzorom TO, je bilo zelo neenakomerno porazdeljeno po ozemlju republike, njegova struktura in kvaliteta pa nista ustrezali ne dejanskim ne formacijskim potrebam. Republiški štab za teritorialno obrambo pod vodstvom generalpodpolkovnika Hočevarja je julija 1990 nato celo preklical vse dobave orožja po letnem planu TO.

Po sprejetju ustavnih amandmajev in ustavnega zakona, razrešitvi generalpodpolkovnika Hočevarja in imenovanju vršilca dolžnosti načelnika RŠTO ter vršilcev dolžnosti poveljnikov PŠTO so se razmere bistveno spremenile. Z delnim prenosom pooblastil za vodenje TO s predsedstva na sekretarja za ljudsko obrambo in vključitvijo RŠTO v sestavo sekretariata za ljudsko obrambo pa so bili izpolnjeni pogoji za pospešeno dejavnost TO v skladu z letnim programom in nadomeščanje zamujenega. Ob sočasnem zaostrovanju stališč in pritiskih JLA je slovenska TO urila zlasti enote za protidiverzantski boj.

Ponovno oboroževanje

Pri proizvajalcih v Jugoslaviji nakup novega streliva in orožja ni bil mogoč, zato je RSLO skušal nekaj orožja in streliva kupiti v tujini, in sicer preko RSNZ. Urjenje enot TO v jesenskem obdobju 1990 je zahtevalo tudi določene količine streliva, ki jih zaradi blokad streliva v skladiščih TO pod nadzorom JLA ni bilo mogoče sprostiti v škodo zmanjšanja minimalnega števila bojnih kompletov streliva, ki ga je TO hranila za bojno uporabo enot. Začele so se naporne in tvegane aktivnosti za vnovično oborožitev slovenske TO.

Razorožitev slovenske TO je eno najsramotnejših obdobij slovenske novejše zgodovine. Nerazumljivo je, da organi stare oblasti o nameravani razorožitvi niso obvestili novoizvoljenih poslancev in vodstva demokratične skupščine. Nerazumljivo je, da je večina takratnih poveljnikov TO ukaz o razorožitvi izvršila brez ugovora ali vsaj brez zavlačevanja. Svoje ravnanje so opravičevali s tem, da pač izvršujejo ukaze, nekateri pa tudi z ideološko razlago. Uprla se je samo manjšina, ki je preko MSNZ kasneje postala hrbtenica nove Slovenske vojske.

Odgovornost nosilcev funkcij, ki so bili na položajih 15., 16., in 17. maja 1990 na položajih (Kučan, Kušar, Ertl, Šinigoj pa tudi drugi, ki so vedeli), je nesporna. Zbranih je veliko dokazov, ki pričajo, da so bili pravočasno obveščeni o nameravani razorožitvi in da niso storili ničesar. Dva akterja tedanje politike, Ivan Oman in dr. Jože Pučnik, sta ravnanje odgovornih za razorožitev jasno in javno označila za veleizdajo, kar pa ne kliče samo po ugotavljanju zgolj njihove politične odgovornosti.

Janez Janša

Ne spreglejte
Naloži več