Več kot šola: 119 let od prve slovenske gimnazije

Veliko kapelo v Šentvidu je z mozaikom poslikal primorski slikar in duhovnik p. Marko Ivan Rupnik Foto (c): Tino Mamić

Zavod sv. Stanislava v Šentivdu nad Ljubljano je temeljni kamen sodobnega slovenskega šolstva. Ljubljanski škof Anton B. Jeglič je že leta 1901 po postavitvi temeljnega kamna poslal na študij bodoče profesorje, ki so nato napisali prve slovenske šolske knjige. 20. maja 1901 je šentivški župnik blagoslovil gradbišče šole.

Liberalci proti slovenski šoli

Veliko kapelo v Šentvidu je z mozaikom poslikal primorski slikar in duhovnik p. Marko Ivan Rupnik Foto (c): Tino Mamić

Liberalci so takrat govorili, da bo Cerkev z gimnazijo zasužnjila slovenski narod, pisatelj Ivan Tavčar pa je zapisal, da bodo Zavodi poneumljevalnica slovenskega naroda. Kljub nemškim, nemškutarskim in liberalnim nasprotovanjem se je leta 1905 v nedokončano neoklasicistično palačo vselilo prvih 96 gojencev.

Po prvi svetovni vojni je bil obstoj šentviške klasične gimnazije ključen argument, da se je ustanovila prva slovenska univerza v slovenščini, ne pa v ruščini ali srbščini, kot so želeli nekateri.

“Danes so liberalni krogi v Sloveniji lahko dvojno zadovoljni. Najprej, ker je gimnazija imela pomen za slovenstvo, potem pa tudi zaradi tega, ker je šola zaradi svoje strogosti vzgojila veliko liberalcev,” je ironično komentiral delo gimnazije duhovnik ljubljanske škofije, ki je želel ostati neimenovan.

Terčelj, Kralj, Jenko

V prvi generaciji maturantov je bil tudi narodni buditelj iz Šturij pri Ajdovščini Filip Terčelj, med kasnejšimi gojenci pa koprski škof Janez Jenko in ekspresionistični slikar primorskih cerkva Tone Kralj.

Filip Terčelj iz prve generacij ematurantov v Šentvidu v mladosti

Tržaško-koprski škof Andrej Karlin pa je po tem, ko so ga italijanski nacionalisti prisilili k odstopu, postal rektor Zavoda sv. Stanislava. Med gojenci je bilo tudi nekaj primorskih beguncev, ki so na Kranjsko zbežali pred fašizmom. Vseh gojencev zavoda je bilo do 1944. leta 3136, maturiralo pa jih je 743.

Okupacija je v Šentvid nad Ljubljano pripeljala Nemce, ki so že aprila 1941 zasedli stavbo gimnazije. Osvoboditev je gimnazijo spremenila v zapor za ujete domobrance, od koder so jih partizani več tisoč odpeljali v smrt. Veliko poslopje je JLA spremenila v vojašnico, ki jo je razdejano prepustila Slovencem šele ob svojem odhodu 1991. Cerkev je stavbo takoj dobila nazaj v uporabo in leta 1993 so v klopi ponovno sedli dijaki. Za razliko od predvojne gimnazije profesorji, razen izjemoma, niso več duhovniki, med gojenci pa so tudi dekleta, ki so bile prej le redke gostje stavbe.

Nad liberalci se vodstvo zavoda še vedno pritožuje. Nekdanji direktor zavoda dr. Anton Jamnik, ki je nato postal ljubljanski pomožni škof, je ob 100. jubileju gimnazije dejal: “Ko sem prebiral časopise in dokumente iz tistega časa, sem videl, da velike razlike med takrat in danes ni. Po sto letih vidimo, da so škofovi zavodi postali čisto nekaj drugega, kot so trdili liberalci. Od tod so izšli veliki intelektualci, ki so zaznamovali slovensko kulturo, umetnost, prevajalstvo, glasbo …”

V Gorici pa smo leta 1913 dobili prvo slovensko državno gimnazijo.

In the news
Load More