Ljubka Gor(ic)a

Gorica, Travnik, sv. Ignacij. Foto (c): Tino Mamić

Gorica. Mala gora. Gorca. Ljubka gora. Gorica. Ki ji Vipavci radi rečemo kar Stara Gorica. Kar pa ni prav. Gorica je starodavna, tudi starinska, ni pa stara. Je majhna, ljubka, podobna tipičnemu mestu iz 19. stoletja. Romantična.

Prav pogrešal sem jo, to središče zahodne Primorske. Ki je Nova Gorica ni uspela prerasti kljub strašanskim naporom. Romantike, simetrije in mogočnosti z betonom pač ne moreš zgraditi.

Dva meseca nisem bil onstran meje. Prvi dan pa, ko so v Italiji odprli arhive, sem bil nekaj minut pred 9. uro že na Travniku pod goriškim gradom. In si privoščil kavico. Trg zmage, so ga preimenovali Italijani. Za nas pa ostaja Travnik. Kjer so obglavili voditelje tolminskega punta, da ne pozabimo.

Sedel sem k okrogli mizici, ki mi jo je zamaskirani kelnar razkužil in se zazrl preko trga. Na grad. Na jezuitsko cerkev sv. Ignacija. Na Neptunov trizob na fontani. In sem poklical po telefončku prijatelja, a se ni oglasil. In sem jo popil sam. Potem, nekaj ur kasneje, sem ugotovil, da sem se zmotil, saj sem klical napačno številko…. Ej, ta presneta tehnologija!

Potem se počasi odpravim proti Semeniški ulici, na rob Travnika. Najprej v starodavni leseni izložbi slovenske Katoliške knjigarne opazim knjigo Priimki, njih izvor in pomen. Dobro, da nisem vstopil v knjigarno, saj bi se moj ego ne mogel stlačiti skozi vrata…

Tik knjigarne, nad njo je sedež Mohorjeve in Novega Glasa, se začne škofijska palača. Z arhivom. Po dveh mesecih ponovno med starimi listinami. Zaradi maske so skorajda brez vonja. Zaradi rokavic pa debelih listov ne začutiš povsem. A vendarle. Užitek. Pravi užitek.

 

 

Ne spreglejte
Naloži več