Klanjatev

Boris K.

KLANJATEV

Trije so prišli, se poklonili,
mi kot palčki pred nogami stali
in s pogledom v tla samo molčali,
ne vedoč, kaj naj bi sploh storili.

Eden odposlanec je navadni,
druga dva nekakšna funkcionarčka,
kaj je, bi prosili spet denarčka,
zdaj ko niste več na strani vladni?

Ne, zahropel tisti je s sredine,
ne, tovariš, stiska nas priganja,
zadnji čas nenehno nam odzvanja,
da nič trajno ni, ker vse da mine.

Bi prosili le, tovariš dragi,
če lahko bi vi kaj ukrenili,
da ne bomo vsega izgubili,
naša stvar je, veste, zdaj na vagi.

Takšna torej je klanjatev vaša,
pa povejte, da ste na kolenih,
floskul vaših je dovolj cenenih
mi že dolgo, kdo naj vas prenaša.

Bi z najboljšimi se vi vozili
avti in po zraku bi frčali,
hej, tovarišica, ste obstali
zdaj na pisti, let ste zamudili?

Ni enotnosti nekdanje skupne,
res ste zavozili vse do kraja,
vam zato pritiče huda graja,
ko oziram se na vas obupne.

Preden vas, kot treba je, obsodim
in izpolnim stare s tem obljube.
eno še storim za vas, izgube,
star bicikel vam lahko posodim.

Pa poganjajte ga tukaj mimo,
da se videlo bo, kam ste padli,
vpijte, da so vas grdo okradli,
v laži vsaj enotni ostanimo.

Ne spreglejte
Naloži več