Nov čas, čas Cerkve

Sv. Duh (Tone Kralj), Cerkev sv. Andreja v Štandrežu pri Gorici. Foto (c): Tino Mamić

Ta teden smo obhajali praznik Gospodovega vnebohoda pred zadnjo 7. velikonočno nedeljo pred binkoštmi. Je nekoliko čuden praznik. Apostoli so zmedeni, Jezus odhaja. Kaj ni bilo dovolj tri leta učenja? A očitno ne, saj učenci še ne razumejo, da se sedaj začenja čas Cerkve, čas Sv. Duha, ki bo sedaj na delu v Cerkvi.

Ne razumejo

Učenci tega ne doumejo, gledajo v nebo in bi najraje skočili za svojim Učiteljem. Ne zavedajo se tega, da bodo pa sedaj oni sami prevzeli nalogo oznanjevanja. Ne bodo lahko in mirno živeli, ampak bodo postavljeni v pričevanje o Božjem kraljestvu.

Tako je tudi z nami. Imamo zakramente, krst, birmo, Jezus je z nami v moči evharistije. Imamo Božjo Besedo, ki ji lahko pritrdimo v moči Duha, pa bi raje mirno in tiho živeli in tudi mi samo gledali v nebo, da bi našli odgovore na vprašanja, ki se nam zastavljajo. Malce bi še sanjali. Jezusuovo naročilo pa je jasno: če me ljubite, oznanjajte Božje Kraljestvo, ker to ni predmet, ki bi si ga brez napora pridobili in ga imeli v zakupu, saj se nam ga lahko odvzame, če ne bomo z njim prav ravnali in dalo drugim. Božje kraljestvo se uresničuje tako, da ga oznanjamo v zaupanju v Jezusa, kot je Jezus zaupal svojemu Očetu. V celoti zaupati kot hoče Bog. In On ve kako. To je takorekoč naša vizitka, naše odprto srce za navdihe Sv. Duha, ki nas pošilja v svet in hkrati daje neizmerno moč pričevanja.

Evangelij mora biti živ po nas

Moč izkušnje Božje bližine in srečanja z Jezusom. Evangelij mora biti živ po nas, sicer je lahko samo prazna črka, besedilo, ki ga beremo ali poslušamo na tablici ali telefonu, a ne pride v srce in duha. Dvomimo vase, kot bi ne sprejeli temeljnega dejstva, kaj je Jezus pravzaprav storil za nas. Kot da ni za nas umrl in vstal in nam dal svojega Duha ljubezni in resnice. Veruj, dragi brat… in takrat je Jezus ob tebi, je v skupnosti katere člen si. Skozi vso človeško zgodovino, posebej odrešenjsko zgodovino, ko krščanska skupnost ni živela iz studencev odrešenja pač pa iz svoje filozofije, iz svojega razuma in logike, je naredila napako. Prikrojila si je božji pogled v svoj pogled in verjela svojim spoznanjem, prikrojenim svojim potrebam in zamislim.

Čas Cerkve ne more biti drugega kot čas poslanstva, kot se je to zgodilo apostolom, je močan samo v Njegovi Besedi. Takrat lahko tudi mi in naša občestva storijo čudeže, ko se zavedamo svoje krhkosti in majhnosti, zaprtosti v odtujenost od občestva, ki mu pripadamo. Mislimo si, da nam ta ni potrebna, da zmoremo vse sami. Da se odrešujemo sami. Takrat ljubimo samo samega sebe. Smo egoisti. Zato je potrebno storiti to kar smo dolžni storiti. Postati moramo odrasli kristjani. Le takrat smo zares božji otroci in res lahko rečemo, da Jezus »verjame«, da to tudi zmoremo. Takrat je evangelij vesela novica, ki ne prenese zaprtosti, ampak mora v svet. Kot žena, ki je našla izgubljeno drahmo in je odhitela k prijateljicam s sporočilom veselja. Ali kot apostoli, ki so po prejemu Sv. Duha odhiteli ven in so ljudje mislili, da so se napili novega vina. S takšnim veseljem bi kristjan moral odhiteti od svete maše, z veseljem Duha, ki vse napolnjuje z dobroto in usmiljenjem.

In the news
Load More