BOŽJA GEOMETRIJA: »Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim je rekel: »Mir vam bodi«…(Jn 20,19). V duhu si predstavimo prizor, ki ga opiše evangelist Janez.
V enem stavku je opisan neverjeten dogodek. Pisatelj ničesar ne prepušča naključju v svojih besedah, vsaka na svojem mestu je pomembna. Postavi se v sredino med učence, na enaki razdalji od vsakega, tako da se učenci ne bi slučajno med seboj skregali, da je bil pač bližje nekomu drugemu.
Ta opis ni nekaj obrobnega, to je res natančen geometrijski oris prve krščanske skupnosti, nekakšen krog. V srednji šoli mi je profesor zastavil vprašanje: kaj je krog. Nisem premogel pravega odgovora. Krog je krog, matematika tako ni bila zame. Pa je prišla pomoč profesorja: to je množica točk v ravnini, enakomerno oddaljena od točke, imenovane središče. To je slavni Talesov izrek: K = {T, d(S,T) ≤ r}. Samo to sem si zapomnil od vseh izpitov in mislim, da še danes to jasno vem. Zakaj vnašam v razlago tega mesta matematiko? Cerkev je morda skozi stoletja pozabila na to Jezusovo pomembno gesto in je zarisovala drugačno geometrijo, postavila je piramido, drugačen lik, kakršnega je zarisal Jezus v tej bajti, kjer so se skrivali
apostoli.
Tako se zdi da je nekdo bliže Jezusu, da nismo več množica božjih prijateljev na enakomerni razdalji, da nismo več krog, marveč piramida. Krog je čisto nekaj drugega. Določajo ga samo polmer ali radij, premer ali diameter in tetiva, ki je
odnos do drugega brez središčne točke. Tetiva nima odnosa s središčem, ampak s tistim, ki je na obrobju, enim posameznikom, mimobežnica pa je daleč od kroga, oziroma se ga ne dotika. Pomembno je torej središče.
Piramidalni vidik pa je drugačen. Na vrhu je Jezus in pod njim postopoma drugi v progresivni razdalji, ki jo
sestavljajo svetost, časti, moč, položaj in se postopoma zmanjšujejo, ko se oddaljujejo od vrha navzdol. Ko se pojavi Jezus v tej preprosti hiši in odda svoj mir, se pojavi v sredini in tam ostane za vedno. Iz tega središča na različne načine a v
enaki meri razpošlje svojega Duha. Vsem daje enako nalogo, spravo. Odpuščanje grehov, to ni moč, marveč odgovornost, ki je dana vsem. Biti znak odpuščanja, usmiljenja, ki jo mora opraviti celotna Cerkev na svetu, ki se zdi da je brez
usmiljenja, da je poln krivice in je lačen ljubezni. Je darilo vseh in celotne Cerkve kot celote. K temu prispevajo vsi, čeprav seveda na različne načine, odvisno od poklica, ki ga opravljamo.
Torej ne le duhovnik, ki ga zakramentalno opravlja in oznanja, ampak vsi krščeni smo poklicani, da ljubezen iz središča usmiljenja zajemamo in razdajamo drug drugemu, tako, da se ne nihče ne bo čutil daleč od Boga. To je tisto »čudovito v božjih očeh« (prim. Mr 12,11 in Mr 21,42), ker je delo Duha od katerega smo prejeli darove, a ne zase, marveč za poslanstvo v smislu besed: »pojdite po vsem svetu…. in spotoma oznanjate in govorite, da se je Božje Kraljestvo približalo« (prim. Mt 10,7; tudi Ps 9,12; Iz 12,4; Jer 31,7 in 31,10; Mih 1,10).
