Bor A. Novaček: Razgrajanje izza kongresa
S svojega Prešeren se ozira
trga in čez Wolfovo pogleda,
kakšna na Kongresnem tam beseda
trgu tuli, kaj od tam prodira.
Nova kitica od tam se sliši,
nov poet besni, rohni grozeče,
nova klientela vlado meče,
hej, Prešeren, to si le zapiši!
Novi svet gradi da to besnenje,
ne ustavi, pravi, ga ograja,
nova kitica tako razgraja,
kot da turbofolka je grmenje.
Nova klientela, garda stara,
dobro znana fantu se pridruži,
pesnik vse premalo da zasluži,
jim rohni, da ga nihče ne mara.
Vse tradicionalno zametuje,
da novak je, misli, inovator,
klavrn zares je imitator,
kar izreče, vse zveni prav tuje.
Tole da bilo naj bi slovensko,
pesnik naš največji se sprašuje,
tuj naglas se vendar jasno čuje
in razgrajanje z njim sakramensko.
Nejeverno in prav nič prešerno
s Tromostovja ga Prešeren gleda,
ali tale fant se sploh zaveda,
kaj počne, ubožec, prav nezmerno?
Ali ni to pesnik, nagrajenec,
ves presunjen se Prešeren vpraša,
nak, ta poezije ne prenaša,
tip je ta Prešernov razgrajenec.
