Vrnitev Narodnega doma, veliko več kot stoletnica (kolumna Pozareport.si)

Bliža se izjemno pomemben, pravzaprav prelomen dogodek za primorsko in slovensko zgodovino. Za Slovence in za Primorce, za zamejce in za “predmejce”. In veličina dogodka, triumfa slovenske diplomacije in zamejske politike, nekatere moti. Da koga to moti, nas ne sme motiti. Kot demokrati pač dopuščamo različna mnenja. Težava je, da mnogo kritičnih mnenj ne temelji na argumentih in zgodovinskih dejstvih, ampak na politikantstvu in mitologiji. Za tako poneverjeno zgodovino, kot nam jo denimo predstavljajo v zvezi tako imenovanih borcev, pač ne najdemo ustreznejšega izraz kot – mitologija.
Spravni zid sredi Ljubljane ima vrsto pomanjkljivosti. A vendar je tak, spomenik z mnogimi napakami, bil zgrajen in ne moremo več reči, da v metropoli nimamo nobenega spomenika spravi razen spominske plošče na ameriškem veleposlaništvu. Bolje nekaj kot nič.
Nekaj podobnega se dogaja v Trstu. Vrnitev Narodnega doma domov ne bo vrnila nobenega potomca 70.000 Primorcev, ki so zaradi fašizma morali v svet. In vrnjeno ne bo nobeno od več sto kulturnih društev, ki so jih fašisti prepovedali ali uničili. A vendar bo predsednik Republike Italije, ki je v Trst vkorakala pozno jeseni 1918, Slovencem vrnil obnovljeno palačo, ki so jo fašisti požgali pred natančno sto leti. Predstavnik italijanskega škornja bo odlikoval tudi Borisa Pahorja, človeka, ki je požig doživel. Ki se spomni zubljev in poskakujočih črnosrajčnikov! Po 100 letih! Pri 106, kmalu 107 letih!

Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi. Okoli velike hiše pa so možje s črnimi srajcami plesali in vpili: Viva! Viva! Ves Trst je gledal visoko belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki, kakor rdeče zastave. Eia, eia, eia – alala! So peli možje s črnimi fesi, a gasilci so vseeno razvijali dolge cevi in množica se je razmikala. In curki so brizgali visoko in so bili cvileči, peketajoči vodometi sredi škrlatnega večera. Črni možje pa so vpili in rajali kakor Indijanci, ki so privezali žrtev h kolu in zanetili pod njo ogenj. Rajali so z manganeli in s sekirami v rokah.” To je odlomek iz novele Grmada v pristanu Borisa Pahorja, ki bo natančno sto let po tem požigu iz rok predsednikov italijanske in slovenske države prejel najvišja državna odlikovanja. To je sporočilo dogodka, ki se bo zgodil sredi Trsta. Vse drugo so v tem trenutku drugorazredne teme. Ki ne morejo zasenčiti vrnitve Narodnega doma Slovencem, pa če se nekateri še tako trudijo.

Celotna kolumna je objavljena na Portalu Požareport: KLIK.

In the news
Load More