Zlo ima svoj čas, Bog pa ima svoj dan

Vipavska dolina, polje pšenice pod Čavnom foto (c): Tino Mamić

Zlo ima svoj čas, Bog pa ima svoj dan. Takšen je menda neki angleški pregovor. Potrpežljivost. Joj, težka beseda. Zelo na hitro bi radi opravili z vsem slabim okrog nas. Zakaj Bog ni v trenutku uničil Egipčanov, ki so zatirali Izrael. Zakaj se je na račun Judov pokazala nekakšna dobronamernost do Kanaancev. Zato, ker se Bog ne veseli obsodbe storilca, ampak vedno čaka, da bodo tisti, ki delajo napake, spremenili svoje vedenje, saj imajo možnost kesanja (Sof 12,18-19). Konec koncev bo vseeno dobro zmagalo nad slabim, kajti ta trenutek še ne more priti do pravega obračuna. Šele ob žetvi. Takrat, na koncu časov.

Odkod prihaja zlo?

Kar nekam neprijetna razmišljanja nam vsiljuje današnja Božja beseda. Matejeva skupnost tedanjega časa in morda tudi naša aktualna situacija, se sprašuje ob edinem resnem vprašanju: od kod prihaja to zlo? Če Bog obstaja, kaj ima to veze z obstojem zla v meni in zunaj mene. Zakaj nas Bog postavlja v središče tega »bermudskega trikotnika«. In tudi zlo v nas, ki ga stalno odkrivam, čeprav ga obarvam drugače. Ostajamo brez besed, ko nas Jezus postavlja pred nevarno dejstvo: »Pustite plevel…« Ampak kako »pustiti«. Zlo je vendar treba odstraniti, izkoreniniti, preklicati. Zakaj mora pšenica rasti s to »bermudsko travo«.

Odstranimo jo, potem bomo mirni. Seveda Jezus ni ravnodušen ne do dobrega in do slabega. Kajti vse to je v nas: dobro in zlo. Sobivata. Nismo skupnost »čistih in trdnih«. Nobena skupnost ni takšna. Ne družina, ne država. Nismo ne beli, ne črni, marveč nek sijajen odtenek sivega. Zlo prenašamo v sebi in z njim kar dobro živimo, priznajmo. Slaba pšenica, plevel, strupena zelišča, vse to je sestavni del nas.

Bog je seveda vsejal vame samo dobro seme, vame je dal vse samo dobro, lepo in čisto. Zlo, ki je nekaj izvirnega, prihaja kasneje, prihaja ponoči in nas zasužnji, ker nismo mi njegovi ustvarjalci. In ob belem dnevu bi najraje iz te njive iztrgali slabo seme. Zato potrpežljivost, da ne bi v tej neugnani ihti iztrgali tudi dobrega.

Življenje je neskladje

Življenje je pač neskladje, je disharmonija in v njej je nevarnost, da se zaradi naših tradicij in zaverovanosti v odreševanje brez milosti ali po nekih neživljenskih paragrafih dokopljemo do nekakšnega radikalnega spreobrnjenja zaradi neskladja, ki ga s svojim hrupom kaže zlo. Božja beseda pretrga zlo na drugačen način, z neizmerno potrpežljivostjo. Ta seveda zahteva bolečino in čakanje. Potrpežljivost je bolečina z jasnim koncem. Zlo bo končno premagano. Prepustiti je treba Bogu, da celi rano. Sodelujmo z njim, a ne kot v nekakšni pravljici. Svet pač ne more biti samo lepa trata in obdelan zelenjavni vrt.

Živimo v zelo temačnih časih, mora bolj kot je bilo to nekoč, ali pa na drugačen način, ko se mora naša vera, ki nima več oprijemljivih tradicionalnih bergel, ali pa visokih hodulj, da bi videli tri metre nad sabo, boriti skupaj z razumom skozi vso ravnodušnost in nepomembnost. Dobro vemo, kar nas uči zgodovina, ko je tudi Jezusove učence vodila želja po delitvi sveta na dobre in slabe na pot nasilja in netolerance.

Za kristjane sovražnik ne more biti drugi, je v nas, a ne da bi pri tem padli v nekakšno samopoškodovanje, bičanje samega sebe. To nič ne pomaga. Nevarno je ruvati plevel, preden pšenica doseže polnost. Morda je celo Janez Krstnik pričakoval generalno čiščenje, ne vemo.

Jezus dela drugače, čeprav pokaže na krivice, vendar grešnike ne odstranjuje, ampak je z njimi in ima do njih posebno pozornost. Ne kaže s prstom, ne obkroža se z bogatimi, pomembnimi ljudmi ampak s preprostimi ribiči, neizobraženim delom takratne judovske srenje. Celo izdajalca Juda sprejme za apostola.

Zato, dragi bratje, vzljubimo to Cerkev, ne nekakšne sanje in neizpolnjene idealizme, ne delajmo ne sebe ne drugih za »popolneže in brezmadežnike«, ker to nismo, smo samo ubogi hlapci, ki moramo izpolniti to kar je za nas dobro. Zato smo ob nedeljah pri maši, kjer lomimo kruh in poslušamo Njegovo Besedo. Svet ne potrebuje superkristjanov, ampak učence, ki se zavedajo svojih meja, ki strastno čakajo na svoje delo in ljubijo ta svet posejan z zlato pšenico, a tudi plevelom – svojih omejitev, se zavedajo svojih meja, ki pa so prepojene z Božjo nežnostjo do svojega stvarstva.

Kaj ima Bog v svoji trgovini

Svet je pač sestavljen iz potrpljenja, krotkosti in zaupanja, ker sodimo z blagostjo, tudi popuščanjem, kot mati pri svojem otroku in ljubeče vnašamo možnost kesanja, tako kot je to Jezus storil pri Zaheju, cestninarju Mateju, v sinu, ki je odšel od doma in zapravil svoje premoženje. Takšen mora biti naš pogled na svet in človeka, pogled, ki zna dojeti dobro, ki je v vsakem človeku tudi takšnem, ki se zdi da je poln samega plevela. Tako pač je, kot v neki zgodbi, ki takole pravi o »božji prodajalni”:

“Kaj prodajaš, dragi angel?”

Odgovoril je: “Vse dobre stvari!”.

“In reci mi: ali je drago?”

“Ne, božji darovi so brezplačni.”

Kaj vse sem si zamislil. Opogumil sem se in prosil angela: “Daj mi veliko ljubezni do Boga, vse odpuščanje, vrečo vere in odrešitve dovolj!”

Angel mi je prijazno vse pripravil na pultu. Ampak začuda, ko sem videl, da mi je od vseh daril, ki sem jih prosil, angel naredil zelo majhen paket v velikosti mojega srca! In sem vzkliknil:

“Ali je mogoče to vse?”

Nato mi je slovesno angel razložil: “O, da, dragi moj! Zrelega sadja ne prodajajo v božji trgovini. Ampak le majhna semena, da rastejo! “

V božji trgovini se torej ne prodaja zrelo sadje, ampak samo semena, da rastejo, tudi med plevelom in skupaj z njim.

Ne spreglejte
Naloži več