Pridite, kupite brez denarja!

Vino in mleko v Stari zavezi simbolizirata obilje in gospodarsko blaginjo, pa tudi veselje, ki se doživlja v takšni blaginji. Predstavlja intimnost z Bogom in v širšem pomenu tudi zveličanje: veselo srečanje, primerljivo z svatbo, ko so mize bogato obložene s sočno hrano in vinom. Zato se že prerok Izaija sprašuje: “Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša.” (Iz 55,2).

Resničnost

Kaj pa realnost? Ta se nam takoj prikaže v drugačni luči. Na eni strani prekomerno bogastvo posameznikov in držav, na drugi strani pa lakota in to v dobi preplavljeni z moderno tehniko in sodobni komunikaciji, ki išče vedno nove oblike ustvarjanja in trošenja, hkrati z vsem materialnim napredkom, katerim so podvržene vedno nove tehnologije za obvladovanje sveta. Po mnenju znanega slovenskega tajkuna, bi lahko ljudje preživeli z 220€ na mesec, sam pa se pri tem koplje v milijonih. Ja za ene raj na zemlji, za druge pa drobtine z bogatinove mize. Svet vsakdanjega sveta smo naredili za nekaj nezanesljivega, zato ustvarjamo pobege iz realnega v imaginarni svet in dajemo “možgane na off”. Kje je tista polna harmonija v ustvarjanju. Polzi nam iz rok. Ne živimo v harmoniji med človekom in vodo, človekom in soncem, človekom in rožo. Ne zavedamo se dovolj, da nam je vse to dano samo v uporabo, ki bi si ga bratje in sestre delili na istem travniku, da bi delili isti kruh, sonce, rože in vodo. A ne, ta skupni travnik uničujemo z umazano vodo, tako da zasmradimo zrak, da skorajda ne vidimo več sonca, uničujemo pragozdove, ki so pljuča človeštva.

Kje se cedita mleko in med

Kje je torej zares vino in mleko? Oditi je treba na samotno mesto, v tišino z Bogom. Mnogi žal tega ne zmorejo, imajo raje kričečo množico večnih nedoraslih ihtajočih burkežev, ki so vajeni živeti na tuj račun. Oditi v svojo notranjost ni lahko, a pravo Besedo je treba sprejeti samo nekje v naši puščavi. Ta pot ni neka bližnjica, marveč pot kjer sejavec seje, nekaj v rodovitno zemljo, nekaj na kamen, nekaj v robidovje. Biti v puščavi tako kot izraelsko ljudstvo pod Mojzesom, 40 let, takorekoč v stalni navezi od Sinajske gore do obljubljene dežele, kjer se cedi mleko in med pa še vino zraven.
Ampak Besede se žal hitro naveličamo, saj to smo že neštetokrat slišali, čemu naj ji prisluhnemo ponovno. Ker mislimo samo na vsakdanje potrebe, pa ne vidimo, da imamo vsega dovolj. Tudi učenci na tistem travniku s 5000 možmi brez da bi šteli zraven še ženske in otroke, ker se to v takratni družbi milo rečeno ni spodobilo… niso razumeli, da morajo oni nasititi te lačne ljudi. Pa so imeli vse: 5 hlebov in 2 ribi, to je 7 stvari, kar v figurativnem smislu pomeni VSE, ker število 7 pomeni celoto. Torej dovolj. Ampak ne verjamejo: kaj je to za toliko ljudi, nergajo in tarnajo. Zato Jezus z blagoslovom teh jedi pokaže, da hrana ni v lasti učencev, ampak je Očetovo darilo, ki se nudi vsakemu brez razlike in še ostane 12 košar hrane, kar predstavlja 12 izraelskih plemen ali če hočete 12 apostolov, ki predstavljajo novo božje ljudstvo. In obilje hrane od kod prihaja: iz DELITVE narejene iz ljubezni. To pa je delo Duha. Množica torej ni dobila samo materialne hrane, ampak tudi Duha ljubezni. Takšna je bila Jezusova kateheza učencem. Deliti je treba, ker le z delitvijo pride obilje. Zato so učenci v nekem smislu sami uresničili čudež. Jezus samo blagoslovi, učenci delijo. Tako tudi mi. Bog nas vedno blagoslovlja, a naša naloga je, da to kar smo, delimo. Potem ne bo treba trošiti denarja za to, kar ni kruh, ki nas ne nasiti, marveč zastruplja: sovraštvo, nerazumevanje, oholost in aroganca. Jezus nas torej vabi, da se ozremo vanj in ga sprejmemo v svoje življenje kot resnično telo in kri, v evharistiji. Tam je naš travnik v samoti časa, kot zagotovilo edinega referenta življenja za svoje življenje in dar, ki ga naredi kruh iz nebes, kot učinkovito zdravilo za naše duhovno preživljanje.
“Vzemite in jejte, to je moje telo”.

Ne spreglejte
Naloži več