Treba je skočiti!

Ob poslušanju ponujene Božje besede za 19.nedeljo med letom, se takoj odpre naša domišljija. Pravzaprav misel, kako naj povežemo
sporočila tekstov, ki se nam ponujajo v razmislek, če je to sploh mogoče. Elija osvaja goro Horeb, prenoči v neki votlini, pa ga od tam zvabi božji glas in Gospod se mu pokaže v rahlem šepetu in ko to sliši si zakrije obraz.

Jaz sem, ne bojte se!

Apostol Pavel, ves prevzet zaradi spoznanja neizmerne Jezusove ljubezni do njega, se čuti tako majhnega pred vsem, tako kot Elija na gori Horeb. In potem naš Peter, po moje kar atletski tip ribiča, ves mišičašt, kar štrbunk v morje in proti Jezusu. Pa mu zmanjka zaupanja: “Gospod, reši me”. Učenci (njihova srca so bila zkrknjena – tako navaja evagelist Marko, da niso doumeli niti dogodka s hlebi, sedaj pa še ta preizkušnja
v viharju) so vsi zbegani, obremenjeni s pošastmi nezaupanja, prestrašeni. Vidijo Jezusa, kako se jim bliža po vodi, pa sploh ne vedo kdo je, mislijo, da vidijo prikazen – pa kako neki, saj so vendar bili blizu njega. (Tukaj Jezus uporabi pomenljive besede, oz. idiom (vrsta tautologije): JAZ SEM ali “Ego eimi”(gr.), “ehje ašer ehje” (hebr.) – Jaz sem, ki sem. Ime, ki ga pove Gospod Mojzesu na Sinajski gori: “Jaz sem, ki sem. In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›JAZ SEM‹ me je poslal k vam… Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke in to je v spomin name iz roda v rod” (2Mz 3, 13-15). Razodene se jim kot Božji Sin, kar pa razumejo in v srcu sprejmejo šele po prihodu Sv. Duha.

A zakaj sploh pošlje Jezus učence na morje, sam pa gre molit na goro in se človeško gledano umika Herodovim vohunom, kajti novica o dogodku s kruhom in ribami je gotovo v hipu odzvenela med ljudmi. Jezus hoče ostati skrit. Učenci pa telovadijo z jadrom in vesli s svojimi strahovi pred viharjem, notranjimi pošastmi nezaupanja. Ko sem sam se pojavi to, kar si v resnici. Potrebujem trenutek samote, kjer moram biti sam s seboj. In če ne vem, kaj naj storim, se moram tega naučiti, ker obstajajo stvari, ki jih bom doživel samo jaz in v katerih me nihče ne bo dosegel, razen dotik Duha. Obliki naše vernosti grozi nevarnost neuravnoteženosti z delom, pastoralno tesnobo, organizacijsko neučinkovitostjo, ohranjanjem starih slonovskih struktur.

To neravnovesje nastopi, ko se nahajamo v tem čolnu zmanjšanja krščanskih izkušenj. Ko sem sredi jezera, pride nevihta, nepričakovano in nezaželeno, morda v trenutku največjega veselja. Valovi nas prestrašijo. Bog je daleč, odsoten, ne vemo, kaj naj bi in imamo vtis, da tonemo. Kot je z nami je tudi s Cerkvijo: nenehno jo napadajo in preganjajo lastne nedoslednosti, zgodovinska patina. A zanimivo. Ravno ko je val najvišji in si mislimo, da nas bo odplaknil, se nekaj zgodi. Jezus hodi po viharnem morju on ponavlja: “Pogum, to sem jaz, ne bojte se”. Boste rekli, kaj Bog rešuje naše probleme? Ne Bog nam daje moč, da jih rešimo. Tudi Peter, sicer še s šibko vero, a vendar: “Gospod, če si ti, ukaži naj pridem k tebi po vodi” (Mt 14,28).

Treba je skočiti

To je vera. Skočiti je treba, upati si je treba, iskati Božjo Vsemogočnost in pri tem ne smemo gledati stran, na vihar ki nas obdaja, osredotočiti se ne Jezusa, ne na vihar. Pogum je zato seveda premalo in ni dovolj za hojo po dvomljivih vodah. Pogum z dvomom bi rekli. Pozvani smo tako kot Elija, da poslušamo tiho božje mrmranje v svojem srcu, da si povrnemo tisto absolutno razsežnost, ki je tišina, molitev, meditirano poslušanje, da bi se videl Božji obraz, ki se skriva v vetru, viharju in potresu, a razodene samo v rahlem šumljanju. Ta evangelij je zares nekakšna “ljubezenska nevihta”. Nikakor niso lepe nevihte, ampak so uporabne, ker so nam dane, da spremenimo smer. Brez nje bi nadaljevali po svoji poti, v svoji smeri, a Bog ne želi te smeri. Zato sprejmimo “vihar”, ker je to ključni trenutek našega življenja, trenutek srečanja z Bogom, kjer se lahko rodi nekaj novega. Bog nas pošilja v vihar zato, da se spremenimo. Zato četudi je v našem življenju kaj strašljivega, dramatičnega, ker je najhuje preživeti zaradi strahu, je potrebno vzeti v roke to kar se nam ponuja: preizkušnja, z njo se soočiti, brez strahu marveč v zaupanju.

Ne bojte se: “Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal” (Jn 16,33). Gospod, okrepi mojo vero, da bom lahko zvesto hodil po poti, na katero si me poklical!

Ne spreglejte
Naloži več