Gorica, dobra, Stara Gorica

Adolf Bratina na Travniku

Povabili so me na kulturni večer cikla Srečanja pod lipami v Gorico. Z veseljem sem se odzval, saj zelo rad hodim v zamejstvo, posebej pa še v Gorico, naše središče, ki je to ostalo tudi po tem, ko je državna meja odrezala mesto od Vipavske doline. Tudi rojen sem bil v Šempetru pri Gorici, streljaj od sedejevega slovitega semenišča, zato mi je Gorica še toliko ljubša. Mimogrede, ne razumem, zakaj v Ljubljani spreminjajo stara primorska imena krajev. Šempeter pri Gorici tako radi preimenujejo v Šempeter pri Novi Gorici, čeprav to tudi geografsko, kaj šele zgodovinsko, ni točno. Saj razumem, da marsikateri Ljubljančan tudi ob omembi besede Gorica ne ve, da gre za mesto onstran državne meje, v Italiji. Zato velikokrat, ko doumejo, rečejo grdo: “Aha, italijanska Gorica.” Samo vprašanje časa je, kdaj se bo našel pametnjakovič, ki bo napisal kar Italijanska Gorica.

Tej poimenovalni zmedi botruje tudi nacionalka, državna RTVS, saj na Radiju Slovenija vsako jutro poslušamo koliko stopinj so namerili v Biljah pri Novi Gorici. Namesto v Biljah pri Gorici. Ali bi jim lahko to kdo povedal, vrlim radijcem, ki sicer toliko dobrega naredijo za naš slovenski jezik? Če bo to rekla moja malenkost, bodo namreč zanalašč še naprej uporabljali spakedranko Bilje pri Novi Gorici…

Vipavci tudi Novi Gorici rečemo radi Gorica. In zato Gorico imenujemo tudi Stara Gorica. Kar pa Slovencem v mestu ni všeč ali jih celo žali. Razumljivo. A ko Vipavec to reče, misli zelo lepo. Spoštljivo kot do kake milostne stare gospe. Stara Gorica je za nas predvsem častitljivo ime, ne pa opisno. Vipavci zato, če rečemo Stara Gorica, to napišemo z veliko začetnico. Ne zaradi pravopisa, ampak zaradi spoštovanja in ljubezni do našega mesta, h kateremu spadamo kot njegovo zaledje. Tako kot izraz “dobri, stari časi” ni slabšalen, ampak ravno obratno.

Tudi stari oče, kot pravilno rečemo nonotu, ni slabšalen izraz. Moj stari tata je veliko hodil po Gorici. Tudi tihotapil, tako kot mi vsi, he, he. Tihotapili smo sicer ene hlače ali pol kilograma kave. A bilo je to prepovedano. In zaradi njega, na katerega me spominja njegova obledela fotografija na Travniku pod gradom, pa tudi zaradi drugih mojih prednikov, ki so bili v 19. stoletju člani Mohorjeve, sem izjemno ponosen, da je moja knjiga o priimkih izšla prav pri Mohorjevi. Naši, primorski, goriški – Goriški Mohorjevi.

Naj se vrnem pod lipe. Srečanja pod lipami tečejo nemoteno kljub počitnicam, vročini in epidemiji. In čeprav se večer ne izteče ob kozarcu rujnega. To je zelo pomembno. Povsod drugod namreč vlada nekakšen kulturni molk. Kot da gre poleti vseh dva in nekaj milijona Slovencev za tri mesece na dopust. Kot da med dopustom kulture ne potrebujemo.

Srečanje pod lipami je bilo posvečeno moji, bolje rečeno, naši knjigi Priimki, njih izvor in pomen. Naj na tem mestu, kjer je po ideji urednika Jurija Paljka bil objavljen prvi članek o priimkih, zaupam, da se nam je pri knjigi zgodila napaka. Na naslovnici je namreč objavljen rahlo spremenjen naslov, ne pa tisti pravi, izvirni. Njihov namesto njih. Pa se njih tako lepo sliši! Zato sem ga tudi izbral. Knjigo sem pred objavo prebral trikrat, nisem pa opazil napake na – naslovnici. Sem se potem tolkel po glavi. Gledal sem bil vsako drevo posebej, gozda pa nisem opazil.

Srečanje mi je bilo všeč. Sicer sem to pričakoval, saj je ime voditelja obljubljalo sočnost, sproščenost in humornost. Prišla je tudi televizija. Novinar RAI se mi je vljudno opravičil, ker je moral sredi srečanja zapustiti prizorišče, saj je moral pokriti isti večer še en dogodek. To me je presenetilo, saj v Sloveniji česa takega ne doživiš. Televizijci se obnašajo kot tisti, ki jim morajo nastopajoči biti hvaležni, da so se sploh prikazali. Zato se nikoli ne opravičijo in le redkokdaj prisostvujejo celotnemu dogodku. Srečanj novinarji ponavadi niti ne spremljajo – vsebino mora govorec sam izluščiti in povzeti v izjavi, ki jo mora podati že pred dogodkom. Slovenski televizijci na RAI so z vljudnostjo in profesionalnostjo za en razred pred ljubljanskimi televizijci državne RTVS.

Državne RTVS, da. Javna je namreč vsaka televizija že sama po sebi. Državna pa je samo ena. Pa saj tudi tisti, ki se zmrdujejo zaradi izraza državna uporabljajo sinonim: nacionalna. Pa smo spet pri besedni mešanici ljubljanskega kotla, pardon, Ljubljanske kotline.

Vesel sem, da sem lahko odgovoril na nekatera vprašanja o knjigi, ki mi jih še nihče ni postavil. V Sloveniji se namreč že izrazov, povezanih s krščanstvom, v javnosti zelo izogibamo, kaj šele, da bi se o krščanstvu in Cerkvi odkrito pogovarjali. In enako velja za slovenstvo. Zato le redkokdo vpraša, zakaj sem knjigo posvetil duhovnikom. Zato naj, tako kot v sklepu srečanja pod lipami, ponovim: “Knjigo posvečam duhovnikom, ki so v knjigah stoletja ohranjali dragoceni zgodovinski spomin našega naroda. Čedermacem, ki so življenje posvetili slovenstvu. Pokojnemu Vinku Kobalu in Milanu Knepu, ki sta nas v svinčenih časih totalitarizma vzgajala v demokrate in zoon politikone v najžlahtnejšem pomenu tega izraza.”

Predstavitev knjige Priimki, njih izvor in pomen v Gorici; Paljk (desno) in Mamić
Adolf Bratina na Travniku
Ne spreglejte
Naloži več